Ko pride čas slovesa, si žival zasluži, da smo zraven!

Vir:Pixabay

Pina Krepostna, samo moja nemška ovčarka, ki me je spremljala dobrih 12. let. Bila je moj drugi pes in ker sem kot vodja šolanja v KD Bakovci že razpolagal z mnogimi  kinološkimi znanji, je ekperimentiranja “na njej” bilo že precej manj, pa tudi literature za delo s psi na knjižnih policah več. Energijsko gledano bi jo uvrstil med manj dominantne (srednja energija), nekoliko zadržane, svoje delo pa je zelo rada opravila bolj zaradi mene samega, kar ni neko izhodišče za vrhunske rezultate pri opravljanju izpitov in tekmovanjih. Na razstavah sva bila v samem vrhu, sodniki so jo vedno ocenili kot lepo, tipsko, z dobro nastavljenim vihrom… in perspektivna za nadaljno vzrejo, zato sva opravila potrebne izpitne programe (poslušnost, sled, obramba). Pri svojem tretjem letu je dobila bolezen “mladih psov ob rasti”, vnetje pokostnice, žal pa smo pravilno diagnozo postavili (pre)pozno. Predlog veterinarja je bil “upokojitev”, zato intenzivnih vadb več nisva opravljala, vsekakor pa uživala ob skupnem kinološkem delu v društvu ter poglabljanju najinega znanja.

Prišel je čas, ko sva se morala posloviti. Sprejela več ni niti hrane, niti vode, tudi vstati več ni mogla. Le še ležala je v svoji utici.

Sledil je klic moje mame, bilo mi je težko, toda moral sem biti blizu. Še zadnjič? Ko sem stopil k njej, jo nagovarjal in božal, je zarila svoje kremplje prednjih nog in se trudila, da bi vstala. Resnično, z zadnjimi močmi in mojo pomočjo, sva še zadnjič zapustila njeno uto. Nato je nemočna obležala in samo z izmenjevanje pogledov sva obojestransko izražala hvaležnosti za prelepo sobivanje. Sledilo je opozorilo moje žene Simone, Bojan, čaka, da ji poveš, “Da lahko gre”. Nisem zmogel te moči, morda sem upal še na kakšen dan! Dvignil sem jo in jo odnesel nazaj v njeno bivališče. Čez deset minut je sledil klic mame in sporočilo: “Pina se je poslovila”. Sem bil dovolj zraven?

Slovesa s Pino Krepostno, nemškim ovčarje Mišom, mojim prvim psom ter nemškim ovčarjem Poisonom, mojim tretjim psom nisem delil s svetom. To so “naše zgodbe” in ker sem vso kinološko znanje “mesil” na njih, se vsem iskreno zahvaljujem za vse. Hvala vam moji kosmatinci, pomagali ste mi, da sem glede zadnjega slovesa “izdelal” svoje mnenje!

Bi pa rad spoštovani bralci z vami delil posnetek, ki sem ga zasledil v prispevku spletnega portala Nova24 TV. Ko pride njihov čas, bodite ob njih, zaslužijo si! Kako dolgo, presodite sami!

B.P.

 

 

  • Marta Novak

    Hvala za delitev izjusnje, lepo, da nisem ygolj jaz rekla mojem ljubljenim mucom, da lahko gre na drugi svet, zal je moja ljubljena mama v moji odsotnosti spustila mojega ljubljenega macka ven, da nisem bila z njim do konca, kar sem zelela, da je moral umreti sam v mrazu, sem ga iskala pet dni a ga nisem nasla. Bodi hvalezen, da tvoj kuza ni umrl sam. Mene se zdaj po ve kot dveh letih boli, da nisem bila ob macku, ko je zel na drugi svet. Zal je tudi moja ljubljena mama 3 mesece kasneje umrla in navkljub mojem namenu, da bom skrbela za njo v domu, mi ni uspelo, tako je umrla v hospicu, kam jo je sestra dala proti moji in mamini volji. VSe skupaj se pocuti zelo hudo.