Pozivi k umoru predsednika vlade Janeza Janše ni spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti, sporoča slovensko tožilstvo. S tem odpira pot k stopnjevanju nasilja, netenja sovraštva in nestrpnosti. Tožilstvo se gre nevarno igro, to je jasno!
Smrt janšizmu za slovensko tožilstvo o ni poziv k nasilju, ne sovraštvu in nestrpnosti. Tudi poziv k uboju Janše se ne bo preganjalo po uradni dolžnosti, tako “sporoča” tožilstvo. Bi to ravnalo enako, če bi se na plakatih, fasadah…pojavljala druga imena?
Kako je mogoče, da se sovraštvo ne prepozna v obliki besed kot so “Ubij Janšo!” ipd., ko pa 297. člen Ustave RS jasno pove:
“Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.”
Toda, slovensko tožilstvo seveda prebira in izbira, o kateri osebi je govora, zato tudi spretno kolovrati s svojimi izjavami. Tako recimo dr. Katarina Bergant, višja državna tožilka in vodja tožilstva v zaključku sporočila za javnost:
“Ker se uvedba kazenskega postopka lahko predlaga le zoper znano osebo, tožilstvo ki ni organ odkrivanja, temveč organ pregona, morebitnega kazenskega pregona tudi ne more začeti zoper neidentificiranega udeleženca ali udeležence shoda. Ugotovitev identitete posameznika, ki je kot udeleženec shoda s svojim ravnanjem morebiti izpolnil zakonske znake katerega od kaznivih dejanj, ki se preganja po uradni dolžnosti je pomembna tudi zaradi dejstva, da je v slovenskem kazenskem pravu sprejeto temeljno načelo subjektivne ali krivdne in ne objektivne odgovornost”, zaključi. Vse jasno!
“In ko ne bodo vladali, dodajam, takrat bodo protestirali in pozivali k smrti tistih, ki vladajo, pa niso iz njihovih vrst.”Ivan Kramberger, 1992 (nekaj mesecev preden so ga umorili), pa z jasnim video povzetkom vso bedo slovenskega “neodvisnega” tožilstva razgalja predsednik vlade!
Spomnimo, kako se zapisi iz fasad brišejo, ko se na njih pojavijo “njihovi”, kako se sprožijo postopki, ko se kakšen novinar preveč približa “njihovim”, kako preganjajo novinarje, ki niso “njihovi” ipd. In naj še kdo pove, da smo že doživeli tranzicijo? Recimo neodvisne in nepristranske javne medije!
In naj še kdo pove, da smo že doživeli tranzicijo? Recimo neodvisne in nepristranske javne medije!
Uredništvo
