Drugo nedeljo v decembru obeležujemo svetovni dan zborovskega petja. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je v eni od definicij opredeljen pevski zbor kot »skupina pevcev, ki nastopajo, pojejo skupaj«. V imenu pevski zbor se odstira in osvetljuje sama funkcija in namen ljudi – pevcev, ki so skupaj zbrani, ki se srečujejo, učijo, skupaj dihajo, zbrano in zborno nastopajo.
Petje v pevskem zboru je odgovornost, zahteva veliko odrekanja, prilagajanja in pripravljenosti učenja novega in ponavljanje starega. V preteklosti je bolj kakor danes, petje v zboru pomenilo veliko čast. Kdor je pel v zboru je imel talent, bil je del skupine in s tem še posebej »gor vzet«. Danes postaja petje v pevskem zboru pogosto breme, prevelik napor in marsikdo petje opusti, ker je zahtevno. Na žalost se pozna tudi na tem področju, da »nam je prelepo«, čeprav se morda tega ne zavedamo.
Pevec kot sestavni del pevskega zbora se oblikuje skozi leta. Najprej v domačem okolju, v družini, ob prepevanju pesmi na praznovanjih. Tam se »rodi« ljubezen do petja. Ob petju z njemu dragimi osebami navezuje odnos (čustveni, fizični, je v harmoniji…), oblikuje estetski občutek, se socializira, se osmisli.
S petjem v skupini posluša sebe – drugega v istem glasu, v drugih glasovih in »se čuti z drugimi«. V možganih se počasi sproščajo hormoni sreče, zadovoljstva, se rojeva smisel. S petjem lepih narodnih in ostalih pesmi se oblikuje občutek do družine, kraja, naroda. Tudi zaradi tega se je v letih po »pomladi narodov« 1848 razmahnilo zborovsko petje v čitalnicah po Sloveniji, kakor so se imenovala takrat društva.
Naš največji pesnik, pa ne po fizični velikosti, France Prešeren pravi v prvi kvartini Sonetnega venca: »… s petnajst sonetov ti tako ga spleta, de »magistrale« pesem trikrat peta, vseh drugih skupej veže harmonije.« Morda se je tudi zaradi otroških spominov petja, v družini »usedel« v narodov jezik izraz pesem, tako za peto pesem, kot tudi za recitirano poezijo.
Po obdobju družinskega petja pri domači mizi, otrok, kasneje najstnik, poje v šolskih otroških in mladinskih zborih. Se oblikuje, začne zavestno uporabljati glas, pevski aparat pa še puberteta in mutacija sta vmes. Prepeva vokalize, razvija vokalno tehniko sam in v skupini, skupaj vadi in nastopa. Razvija estetski občutek lepega, dobrega in se odpoveduje, vztraja, včasih obupuje in poje. Pevski program postaja zahtevnejši in se morda zato dodatno izobražuje kot pevec na glasbeni šoli. Če mu uspe premagati svoja hotenja in čeri se oblikuje kot zrel pevec. Ljubi petje v pevskem zboru in postaja z leti hvaležen za dar petja. Ob petju v pevskem zboru se morda zaljubi… in poje. Morda postane zborovodja, glasbenik, še inštrumentalist… in poje.
Ob rasti in zorenju pevca in zbora se lahko preoblikuje namen pevskega zbora tudi interesnega druženja. Poznamo cerkvene zbore, lovske, partizanske, učiteljske, obrtniške, vinogradniške, upokojenske zbore… ki še dodatno povezujejo skupino in ji dajejo smisel.
Petje v zboru je privilegij, je odgovornost in je radost. Za vsakega pevca pa ni dovolj, da sam rad poje in ustvarja v skupini, ampak, da je vzor mladim, da bodo peli, se brusili in oblikovali v zborih kot zborovski pevci. Petje je pomagalo našemu malemu narodu, da se je izoblikoval, preživel in »je zrasel v lastno domovino«.
Ni pa biti učitelj in vzornik mladih pevcev v zboru enostavno. Je pa častno in pogumno. Mladi bodo imeli radi, kar je pomembno in lepo in resnično nam, ki smo pred njimi na poti. Radi jih vzpodbujajmo, podpirajmo in potrjujmo na poti rasti. Je že res, da pri petju hormoni sreče niso tako intenzivni kot pri »pametnem« telefonu, so pa za človekovo rast v zavesti samega sebe neprecenljivi, kar pa »motilci« niso.
Naj zaključim s čudovito: »Komu najpred veselo zdravico bratje čmo zapet…« Vsak pa naj zapoje sam ali v zboru sebi ljubo… Jaz bom z mojo omo tisto, ta staro »Eno drevce mi je zraslo…«
Iskrene čestitke ob prazniku pevskih zborov!
M. M.
