Pogovarjali smo se z mladim prekmurskim nogometašem Žigo Lacijem iz Dobrovnika, ki že polni dve leti igra pri grškem prvoligašu AEK iz Aten.
Žiga, najprej nam malce predstavi tvoje nogometne začetke. Spomnim se te kot navihanega fantka, ki poleg veselja do nogometa igral kitaro.
Nogomet sem začel igrati že zelo zgodaj. S starejšim bratom Lukom sva vedno bila rivala, ker je bil starejši, večji, močnejši in sem ga težko premagal. A to me je gnalo, da sem treniral še več, da bi ga lahko premagal (hehe). Z nogometnimi treningi pri NK Nafta iz Lendave sem začel v prvem razredu osnovne šole. Bil sem sramežljiv fantek in sem treniral le pod pogojem, da lahko treniram skupaj z mojim bratom. Tako sem vedno treniral z leto ali dve starejšimi igralci.
Poleg nogometa sem užival tudi v igranju kitare. Štiri leta sem obiskoval tudi glasbeno šolo, ob odločitvi za nogomet pa sem z obiskovanjem glasbene šole prenehal. Potem sem kitaro še igral v cerkvi in na kakšnih prireditvah v šoli. Kitaro imam tudi tukaj v Grčiji, saj se ob igranju lepo sprostim.
Profesionalen odnos do nogometa si zavzel v obdobju igranja pri soboški Muri. Nekje sem prebral, da si bil takrat »najmlajši profesionalec pri Muri«. Kaj se je s podpisom pogodbe zate spremenilo?
Z načinom treninga se ni kaj dosti spremenilo, saj sem tudi prej treniral trdo in zavzeto. Hotel sem postati profesionalni nogometaš. Je pa res, da mi je ta pogodba doprinesla k samozavesti in je bila na nek način potrditev, da delam v pravi smeri.
Tako kot na drugih področjih, je tudi v nogometu sreča vendarle sestavni del kariere. Kako je prišlo do tega, da si se poslovil od pogleda na Dobrovniške gorice in »odšel v tople kraje«?
Ja res je. Tudi sam sem mnenja, da s trdim delom lahko dosežeš veliko, a za uspeh potrebuješ tudi dosti sreče. Odhod v Grčijo se je zgodil zelo hitro in nenačrtovano. Imel sem več ponudb in po tihem upal, da bi mogoče kdaj zaigral v tujini. Čakal sem na poletje, a je dobra ponudba prišla že pozimi. Po pogovoru s starši in agentom sem zagrabil priložnost in skupaj smo se odločili, da gremo probat. Kljub temu, da sem že 2 leti v Grčiji, je moj dom še vedno Dobrovnik (hehe).
Živimo v dobi interneta. Tvoja generacija nogometašev danes deluje povsem drugače od nekdanjih. Kako pomembna so danes družbena omrežja za nogometaše?
Na internet in socialna omrežja gledam s pozitivne in negativne plati. Pozitivno je definitivno to, da sem vsakodnevno v stiku z družino, prijatelji in de vidim, kaj je novega v Sloveniji in v svetu. So pa tudi negativne strani socialnih omrežij, ki jih vidim predvsem kot pasti, ki človeka lahko potegnejo vase.
Žiga, kakšne so tvoje izkušnje s trenerji? Trener je za igralca, po mojem občutku, neka avtoriteta. Pa vendarle je znotraj tega pomemben odnos med trenerjem ekipe in vsakim posameznim igralcem. Mogoče kakšen konkreten pozitiven primer.
Trener je po mojem mnenju glava ekipe. On odloča o večini stvari v klubu in seveda mora imeti avtoriteto. Pomembna je tako komunikacija med trenerjem in ekipo, kakor tudi individualna komunikacija med posameznim igralcem in trenerjem.
Že v mladinskih selekcijah Mure sem imel zelo dobro komunikacijo s trenerjem Darijanom Slavicem in njegovim pomočnikom Simonom Štraklom, ki sta mi res pomagala tudi takrat, ko mi ni šlo. S pomočjo dobre komunikacije sta mi dvignila samozavest, ko je bilo to najbolj potrebno.
Kako gledaš na razmere v pomurskem nogometu? Po dveh letih igranja v tujini je ta pogled verjetno nekoliko drugačen.
V pomurskem nogometu na prvo mesto postavljam Muro, ki je v pretekli sezoni dosegla izjemen uspeh. Tega se tudi osebno zelo veselim, še vedno spremljam vsako Murino tekmo in sem goreč Murin navijač. Kolikor mi čas dopušča spremljam tudi ostale pomurske lige. Z veseljem izrabim priložnost za ogled tekem v nižjih ligah, kjer igrajo moji prijatelji.
Žiga, povej nam recept za tvoj uspeh. Omenili smo, da brez sreče ne gre. Pa vendarle uspeh ni odvisen le od sreče.
Natančnega recepta za uspeh v nogometu ni. Poleg spleta srečnih okoliščin kot najpomembnejše ocenjujem trdo delo, seveda ba rabiš tudi nekaj talenta (hehe).
V Pomurju si vzor velikemu številu mladih športnikov. Kaj bi jim položil na srce?
Želim si, da bi se mladi športniki zavedali tega, da je najpomembnejši užitek v nogometni igri. Za vidnejši uspeh je pomemben kvaliteten trening. Želim, da verjamejo v svoje sanje in jim sledijo.
C. U.
