V oddaji Simbolika sodobne narodnozabavne glasbe, ki je bila na sporedu 1. 2. 2022 na Valu 202, je bilo mogoče slišati o razvoju slovenske narodnozabavne glasbe. Nekateri poznavalci, še posebej avtorji v tej glasbeni zvrsti so nas opozorili, da gre milo rečeno za nepoznavanje te zvrsti, če ne celo za bolestno ljubosumnost.
Težko se strinjajo s trditvijo raziskovalca popularne kulture dr. Petra Stankovića, ki trenutno dogajanje na področju narodnozabavne glasbe opisuje tekole:
“Razvoj narodno-zabavne glasbe pri nas lahko torej, čeprav z zadržki, opišemo kot hkratni produkt modernizacije in retradicionalizacije oziroma še bolje – neotradicionalizacije.”
V oddaji je med drugim razložil, da naj bi ljudje, ki poslušajo narodnozabavno glasbo, razmišljali izrazito uniformno. “Ena vrednota, en narod ‒ v nekem trenutku bodo rabili samo še enega voditelja, pa bomo tam, kjer ne bi radi bili.” je dejal Stanković.
Poznavalci in avtorji te glasbe se z zgoraj navedenimi trditvami nikakor ne morejo strinjati. Narodnozabavna glasba se je razvila iz ljudske glasbe, osnove zanjo je postavil Vilko Ovsenik, ki je bil v času “rojevanja” te glasbe zaposlen na takratnem Radiu Ljubljana. Bil je prvi saksofonist v Adamičevem plesnem orkestru, klarinetist v začetni zasedbi Ansambla bratov Avsenik, avtor priredb skoraj vseh skladb brata Slavka, avtor lastnih narodno-zabavnih in zabavnih skladb, pa tudi eden od pionirjev Slovenske popevke, ugleden glasbeni urednik Radia Ljubljana in dolgoletni izjemni producent in urednik založbe Helidon. Vilko Ovsenik je na Radio Ljubljana povabil brata Slavka Avsenika in “kralja dolenjske” Lojzeta Slaka, in tako se je začelo.
Prve avtorske skladbe v tej glasbeni zvrsti so slonele na harmonski osnovi gorenjske in štajerske ljudske glasbe oz. alpskega predela Evrope. Podobno velja za besedila, ki so od samega začetka opisovala ljubezen do domovine ali določene osebe. Vse do danes so to osnovne značilnosti, po katerih je ta glasba prepoznavna po Evropi in v svetu in na podlagi tega je postala pomemben del slovenske identitete.
Če torej preletimo vsebino besedil in harmonsko zgradbo sodobne narodnozabavne glasbe, lahko ugotovimo, da ne gre ne za nobeno retradicionalizacijo, še manj za neotradicionalizacijo. Gre enostavno za Stankovićevo nepoznavanje te glasbene zvrsti.
Ljubitelje in glasbene ustvarjalce tovrstne glasbe pa je še bolj prizadela naslednja Stankovićeva trditev:
“Lahko vidimo, da politika z bolj avtokratskimi težnjami apropriira, podpira, uporablja, izrablja tudi to glasbo, ne samo v Sloveniji. Nočem reči, da je ta glasba sama po sebi avtokratska, fašistoidna, a je s svojim preprostim, enoznačnim, uniformnim svetom zelo pripravna za take prisvojitve,” je zatrdil.
S to izjavo je želel osmešiti predvsem glasbene urednike, ki naj bi bili pod vplivom aktualne politike z avtokratskimi težnjami. Uporaba besede fašistoidna v trenutnem besednjaku nasprotnikov vlade ni nobeno presenečenje. Dejstvo je, da s to izjavo Stanković vsebino narodnozabavne glasbe kot del slovenske identitete primerja z avtokracijo in še huje, s fašizmom.
Iz zgodovine nam je zelo poznano, da so ljubezen do domovine preganjali fašisti in nacisti ter da so najuspešnejšim Avsenikom v prejšnjem režimu za vrat dihali komunisti.
Sramotno je, da prihaja do tovrstnih provokacij na državnem radiu. Dejstvo je, da je slovenska narodnozabavna glasba del slovenske kulture. Prav je, da smo Slovenci nanjo ponosni. Nenazadnje so slovenski glasbeniki in avtorji, ki izvajajo in ustvarjajo to glasbo, največje priznanje dobili v tujini. Na Prešernovo nagrado za prispevek v tej glasbeni zvrsti pa žal še vedno čakamo.
C. U.
