Trenutno so oči domače in svetovne javnosti uprte v Ukrajino. Kako je mogoče, da se je to zgodilo?
Kaj smo spregledali v vsem tem času, da lahko danes zelo blizu naših meja spremljamo vojno morijo v obsegu, kakršno smo deloma sicer spremljali na Balkanu, v času razpada Jugoslavije, vendar pa, ko gre zdaj za velikost prebivalstva, velikost držav in intenzivnost spopadov česa podobnega na evropskih tleh ni bilo od konca 2. svetovne vojne.
Tako se je spraševal v svojem nagovoru predsednik SDS Janez Janša na praznovanju 33. obletnice Slovenske demokratske stranka. Temeljno vprašanje po njegovih besedah je, zakaj v 30 letih po padcu železne zavese Ruska federacija ni postala država miru in prijateljstva za soseščino in država blaginje za svoje državljane?
Povprečna plača v Rusiji je 3x manjša od povprečne plače v Estoniji, čeprav so pred dobrimi 30 leti vsi še živeli v isti državi?
Ruska federacija je po naravnih dobrinah, kot so zaloge rudnin in energentov, najbogatejša država na svetu. Kljub temu so v Rusiji plače 3-krat nižje kot v Estoniji, ki nima nič od tega.
Estonija je po razpadu Sovjetske zveze vzpostavila svoboden sistem tržnega gospodarstva in parlamentarne demokracije, ki omogoča generiranje blaginje. To smo očitno v teh 30 letih spregledali in to potrjuje, da se razviti svet iz tragičnih obdobij zgodovine ni dovolj naučil. Druga svetovna vojna je bila končana po tem, ko je bila nacistična Nemčija popolnoma poražena in je brezpogojno kapitulirala, pred tem je kapitulirala Italija, potem istega leta poleti pa še Japonska. Nobena od teh držav ni prej prekinila sovražnosti, ampak šele po dokončnem porazu in kapitulaciji.
Pričakovati, da bo Ruska federacija ravnala drugače, je iluzija. Putin ne bo odnehal, dokler ne bo na silo zaustavljen. Nacistična Nemčija je šele po dokončnem porazu lahko doživela temeljito spremembo, t. i. denacifikacijo in po tistem nikoli več ni ogrožala svojih sosed.
Skupaj z drugimi ustanovnimi članicami Evropske unije je gradila to, kar je danes – prostor svobodnega trga in visoke stopnje blaginje. V sovjetski komunistični Rusiji pa je bil proces dekomunizacije praktično ustavljen že po nekaj letih.
Zahod se je v času “demokratizacije” v deželah bivše Sovjetske zveze spustil v dirko za cenenimi energetskimi in drugimi viri. Dogajanje v ruski družbo ni nikogar zanimalo, čeprav je na stotine nekdanjih ruskih disidentov, znanstvenikov, profesorjev in umetnikov opozarjalo na to, kaj se dogaja. Solzhenitsyn je pisal o tem, kako se tam vzpostavlja nek hibridni sistem, ki ni nekaj starega, ni tudi nekaj novega, in iz česa se lahko izcimi velika tragedija. In danes se je to dejansko zgodilo. Ruska družba ni doživela takšne preobrazbe, kot jo je nemška po padcu Hitlerja in dokončnem porazu.
Tudi v Sloveniji in nekaterih drugih postkomunističnih državah so še vedno težave z nedokončano tranzicijo. Vpliv starih struktur, ki ni bil nikoli dokončno prekinjen, je še vedno zelo močan, zato najbrž ni slučaj, da je naš generalni državni tožilec še pred kratkim podpisoval sporazume z ruskim kolegom. Prav tako ni slučaj, da je medijsko poročanje o vojni v Ukrajini v neodvisnih medijih podobno poročanju zahodnih medijev, na naši nacionalni televiziji pa še vedno slišimo le o konfliktu. Ni slučaj, da se župan prestolnice ni jasno opredelil do vojne v Ukrajini in da nekdanji predsednik Kučan krivdo za ruski napad vali na Ukrajino.
Celoten nagovor si lahko preberete TUKAJ!
C. U.
