Pred kratkim smo že pisali o problematiki delavcev migrantov, ki so dve leti “bili bitko” z državnimi mlini in kljub odlično pripravljenim strokovnim argumentom (s pomočjo plačanih finančnih in pravnih strokovnjakov) niso prišli do živega trmoglavim vodstvenim birokratom. Končno jim je “pomagalo” Vrhovno sodišče in gordijski vozel se je vsaj malo “omehčal”! Tokrat v celoti objavljamo članek našega bralca in neumornega borca tako za pravice delavcev migrantov (tudi sam si služi kruh čez “lužo” v Republiki Avstriji), kot tudi za vse druge nespametne in celo včasih neumne “poteze” naših birokratov!
“Vrhovno sodišče je v začetku julija ob obravnavi primera Slovenca, zaposlenega v republiki Avstriji, z rezidentskim statusom v Sloveniji, presodilo, da morajo biti delavci migranti, ki vlagajo davčno napoved na podlagi samoprijave, upravičeni do odmere dohodnine pod enakimi pogoji kot vsi ostali davčni zavezanci v Sloveniji.
Vrhovno sodišče je v reviziji presojalo vprašanje, ali se pri davčnemu zavezancu, ki vloži davčno napoved na podlagi samoprijave po 63.členu zakona o davčnem postopku, davčna osnova za odmero dohodnine določi na enak način ter pod enakimi pogoji kot v primeru, če bi davčno napoved oddal v predpisanih rokih. Namreč, v kolikor delavec migrant ne prejme informativnega izračuna, prav tako pa ne vloži napovedi za odmero dohodnine v skladu z zakonom do 31. julija za preteklo leto, lahko to naredi po tem roku na podlagi inštituta samoprijave. Iz obrazložitve zakona namreč izhaja, da gre pri inštitutu samoprijave za sanacijo roka. To lahko stori najpozneje do vročitve odmerjene odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka.
Vrhovno sodišče je ob tem poudarilo, da gre za enoten odgovor tako za upoštevanje stroškov prehrane med delom in prevoza na delo, kot tudi za olajšave za vzdrževane družinske člane, enako velja tudi za upoštevanje posebne osebne olajšave za čezmejne delovne migrante, ki je veljala do leta 2014.
Kaj ta sodba pomeni za delavce migrante? Za samoprijavitelje, katerih postopki so v teku, ne glede na stopnjo, na kateri se od njih odloča, mora veljati, da prejmejo preveč plačano dohodnino povrnjeno. Za vse, katerih postopki so pravnomočno zaključeni, sodba nima učinka.
Ves ta fiasko se je začel leta 2015, junija, na podlagi okrožnice, ki jo je izdala generalna finančna uprava, s podpisom prve dame Fursa, gospe Jane Ahčin, seveda z žegnjem ministrstva za finance, katerega je takrat vodil Dusan Mramor, njegova desna roka pa je bila sedanja ministrica za finance, takrat državna sekretarka, gospa Mateja Vranicar Erman.
Ves čas smo, takratno vodstvo SDMS, pravna zastopnika sindikata, pa tudi davčni strokovnjak in svetovalec sindikata na sestankih na ministrstvu za finance opozarjali na nezakonito delovanje FURS-a, saj se v tem času zakonodaja, materialno pravo, ni spremenilo. Bili smo tudi povabljeni v kabinet predsednika vlade, kateremu smo predstavili celotno problematiko delavcev migrantov, prav tako smo mu izpostavili problem samoprijav, ki so za delavce migrante pomenila doplačila od nekaj tisoč, pa vse do nekaj deset tisoč evrov. S tem so se ogrozila njihov finančni položaj, nekatere delavce je to spravilo celo na rob preživetja, prodajali so hiše, avtomobile, najemali kredite, veliko stvari so pobrali rubežniki. Tako so na primer delavcu migrantu, za katerega je avtomobil predstavljal edino sredstvo za dosego delovnega mesta, kot je to za večino delavcev, rubežniki zasegli avto, nakar je izgubil službo, saj ni mogel na delo. Premier Miro Cerar je zatrdil, da bo bdel nad zadevo ter nad delom ministrstva za finance glede nase problematike, tako da bomo skupaj našli pravilno in pravično rešitev. Na sestankih smo gospo Vraničarjevo (sedanjo ministrico za finance) na to opozorili ter zahtevali, da se postopki izterjav ustavijo, če ne drugače, vsaj do odločitve Vrhovnega sodišča, če že sami ne uvidijo svoje zmote. Če mene vprašate, namerne zmote, saj jim je bilo od začetka jasno, da tudi če Vrhovno sodišče odloči v našo korist, bodo med tem časom lahko na nezakonit način pobrali ogromne vsote denarja, ljudje bodo itak obupali, veliko jih ne bo imelo sredstev za pritožbe in tožbe. Točno tako se je tudi zgodilo. Predlog SDMS je bil kljub opozorilom seveda zavrnjen. Dejanja ministrice pa sta na sestanku goreče zagovarjali tudi generalna direktorica FURS-a Jana Ahčin in Neli Komar. Od Mira Cerarja, ki bdi nad zadevo, pa ne duha ne sluha.
Groba ocena je, da je bilo, na nezakonit način, pobranega preko enega milijona evrov. Nikjer nisem zasledil, da bi se Vlada RS sploh obregnila na sodbo Vrhovnega sodišča. Prav tako o tem ni javno spregovorila ministrica za finance, niti generalna direktorica FURSA. Kaj šele da bi kdorkoli od javnofinančne oligarhije prevzel odgovornost. Niti to ne zanima slovenskih medijev.
Itak gre za problematiko kakšnih 30.000 ljudi iz periferije, ki na letni ravni v državo prinesejo ca. 500 milijonov evrov iz tujega gospodarstva, sami, pa tudi večina njihovih družinskih članov je zdravstveno zavarovanih pri avstrijskem nosilcu zdravstvenega zavarovanja, ki plačuje storitve tudi v Sloveniji. Vse socialne transferje, kot tudi nadomestila za brezposelnost pa “itak” pokriva republika Avstrija, pa tudi za pokojnine ne bo treba posegati v slovenski proračun, saj bodo prihajale iz tujine. Zanimivo, da se tudi noben ekonomist ne poglobi v zadevo in prepozna, kaj ta denar dejansko pomeni za Slovenijo, predvsem periferijo in njeno mikrogospodarstvo, koliko delovnih mest ustvari in ohrani tako posredno kot tudi neposredno na sončni strani Alp. Dejstvo, je, da smo najprofitabilnejši izvozni produkt nam tako preljube domovine, da smo glasniki, ki v našo domovino privabimo turiste, nemalokrat tudi tuje investitorje. “Davčijo” pa nas na nepravilen in nepravičen način. Eden od vzrokov, zakaj mladi, ki so itak povečini zaposleni v Avstriji, zapuščajo Prekmurje. Vse to očitno uradne Ljubljane ne gane. Za gospoda Cerarja smo, kot je dejal, majhni, nepomembni ljudje. A za razliko od njega, ki išče rešitve, smo jih mi že davno tega našli. Kajti, roko na srce, če ne bi bilo Avstrije, bi bilo danes verjetno glavno prevozno sredstvo, predvsem v Prekmurju, pa tudi marsikje drugje še vedno krava in voz.
Pa živela politična stabilnost”!
Uroš Šinko, bivši podpredsednik SDMS in borec za pravico
Uredništvo
