V Mavrlenu pri Črnomlju, je zaradi ugrizov psov v novomeški bolnišnici umrla 71 – letna gospa. Lastnik in “neregistriran” vzreditelj psov je bil njen 40 – letni sin. Žal, je neodgovorno, verjetno tudi brez potrebnih strokovnih znanj in v neprimernih razmerah in “neprijavljeno” vzrejal in skrbel za preštevilno krdelo. Dogodka se bomo spominjali še kar nekaj časa, iskali se bodo krivci, pozornost pa se bo prav gotovo preusmerila predvsem na “ubijalske pse”. Prav je, da se sedaj razpišemo, da javnost pridobi argumentirane in verodostojne informacije in, da se izlušči bistvo, ki bo vplivalo na aktivnosti, ki bodo “zagnale” potrebne spremembe. Če ne bomo ravnali tako, se bo vse skupaj “pomirilo” vse do nove naslednje tragedije. Torej, naj pride do resnih analiz, prevetritve “sistema” in celostnega pristopa, vse v smeri, da bo takšnih primerov čim manj.
Psi niso krivi, kriv je lastnik in “sistem”, ki ni zaznal njegovih “lumparij” in nesposobnosti, da obvladuje tako veliko krdelo!
Psi so živali, če se tega zavedamo, bomo k njihovi socializaciji pristopili z razumom in ne s srcem. Ko si kosmatinca izbiramo, je najpomembneje, da poznamo značilnosti pasme, za katero je bila ta v preteklosti namensko “grajena”. O tem je odločal človek, ki si je želel predvsem, da mu kosmatinec koristi, mu služi. Za dobro “služenje” je “žival” dobila nagrado, hrano in vodo, da je lahko preživela ter priložnost za parjenje, da je “vrsta” preživela. Pri živalih, kamor spadajo tudi naši kosmatinci, velja samo eno pravilo – preživetje ter ohranjanje vrste. Ko postanemo lastniki kosmatinca, smo krdelo mi, družinski člani, ki določamo pravila, kje v tem krdelu njegovo mesto je. To je naša odgovornost in dolžnost. Še posebej “nosimo” visoko odgovornost takrat, ko se odločimo za več psov ali pse vzrejamo. Poznavanje pasje psihologije, značajskih lastnosti, nekaj znanj in izkušenj iz vodenja psov (poslušnosti) in v primeru vzrejanja psov še vzrediteljskih znanj, nikakor ne sme manjkati.
Toda, vse to je zastonj, če lastnik psa (psov) postane nekdo, ki nima dobrih namenov ali se ne zaveda odgovornosti, ki jo je sprejel tisti trenutek, ko je pasjo kepico pripeljal v nov dom. Takšen primer je naš 40-letnik, kar sklepam iz izjav novomeške policije in pričanj sosedov pokojne. Bil je neodgovoren, pse je zadrževal v neprimernih prostorih in prepričan sem, da je pse najmanj preprodajal ali celo bil “del” organizirane združbe, ki se ukvarja s pasjimi boji. Za take “lumpe” pa druge rešitve ni, kot, da njihove odklone prepozna “sistem”, v tem in podobnih primerih pristojne službe v skladu s pooblastilu. Ne dvomim, da je tokrat ponovno zatajil ravno ta “sistem”, v katerem delajo odrasli, odgovorni in plačani uslužbenci. Ker od svojih neposrednih in posrednih nadrejenih niso bili učinkovito vodeni, njihovo delovanje pa še vedno ne poteka usmerjeno in preventivno, je ponovno “počilo”.
“Počilo” pa je spet od že tako najbolj zaznamovanih psov, ki imajo v imenu besedo ‘bul’. Toda, te pse je v davnini vzredil človek, z namenom, da jih uporabi za napad na živali in ne za napade na ljudi. In, ker je vedenje psa splet tako prirojenih kot tudi pridobljenih dejavnikov (podedovane lastnosti, vplivi na razvoj ploda v maternici, vse, kar doživlja z zgodnjo socializacijo in vzgojo po rojstvu), so znanja vzrediteljev in osnovna kinološka znanja lastnikov slehernih psov še kako pmembna.
Odpovedal je nadzor, ta je v pristojnosti inšpektorjev, ti imajo neposredno in posredno nadrejene, na vrhu odgovornosti je minister!
Niti “bul”, niti čivava in nobena druga pasma za svoje ravnanje ni kriva. Krivi smo izključno lastniki psov ter “sistem”, ki bi nam moral biti v pomoč. Vzreditelji s potrebnimi “vzrejnimi” znanji, pasje šole s potrebnimi strokovnimi znanji in pristojne službe s svojim preventivnim in represivnim delovanjem. Torej, učinkovit “sistem”. Zaslužijo si ga psi, sedanji in bodoči lastniki psov ter “okoliš”, v katerem s psi sobivamo!
B.P.
