Vzrokov za v izpostavljenem uvodu navedene trditve ne bomo podrobno opisovali, ker smo o tem v Demokraciji objavili že na ducate prispevkov. Če povzamemo, imamo na eni strani ponorele leve ideologije, ki forsirajo nesmiselne fiksne ideje o evropski beli krivdi, nujnosti multikulturalizma, nujnosti spremembe družbe v luči ideologij LGBT+ in radikalnega feminizma, dozdevni krivdi človeka za podnebne spremembe itn. Evropska politika in politike v evropskih nacionalnih državah v podobi t. i. sredinskih strank (levih in desnih) tem šarlatanskim idejam nasedajo in počasi, a nezadržno uvajajo cenzuro v osrednjih medijih. Posledica vsega tega je akcija in reakcija. »Akcija« pomeni to, da vse več nekoč zmernih evropskih državljanov naseda tem idejam in se posledično ter v skladu z njihovo ekstremistično noto radikalizira v levo. Ti radikalni levi aktivisti in njihovi volivci hočejo še več ukrepov, ki bi te za Zahod katastrofalno destruktivne ideje še bolj uveljavili in utrdili. Ta del evropskih volivcev bi lahko imenovali radikalna levica. Na drugi strani pa imamo »reakcijo«, v okviru katere se preudarni, nekoč zmerni volivci morajo pomikati vse bolj v desno in se morda celo radikalizirati, ker je to edini način, da vzpostavijo ravnotežje in nasprotujejo zombijevski t. i. evropski politični sredini ter čedalje manj razumni in vse bolj ponoreli radikalni levičarski falangi.
Francija je prototip prihodnje Evrope
To, kar se danes v politiki dogaja v Franciji, se bo nekoč dogajalo v vsej Evropi. T. i. sredinske stranke ugašajo. Desne, nekoč dosti bolj radikalne stranke pridobivajo vse več zmernih desnih in sredinskih volivcev, ki z zaskrbljenostjo opazujejo divjanje radikalne levice. T. i. sredinske stranke izgubljajo vse več glasov volivcev, a hkrati mislijo, da gre pri radikalizaciji volilnega telesa v levo in desno le za prehoden pojav. S prispodobo bi lahko rekli, da politični birokrati z Macronom na čelu zmedeno stojijo pred gorečim francoskim gozdom, v katerega čukasto buljijo, a ne vidijo ne gozda in ne posameznih dreves, kaj šele ognja. Res je sicer, da vonj dima zaznavajo, a jim sploh ni jasno, od kod ta dim prihaja, in menijo, da bo sčasoma izginil, čeprav požar medtem dobiva epske razsežnosti. Popolnoma enako je v Evropi. T. i. evropske sredinske stranke z von der Leynovo na čelu so po evropskih volitvah slavile, ker so dobile dovolj glasov, da so dobile možnost, da izločijo novo radikalno levico in novo preudarno desnico. Kakšna norost jih je obsedla? Te t. i. sredinske stranke, ki jih tvori kolaž na papirju levih in desnih strank, so se nekoč borile za zmago, kar je pomenilo, da so se borile za oblast, da bodo uveljavile svoje ideje, zaradi katerih so jim volivci sploh podelili mandat. Danes pa te nekoč absolutno dominantne stranke med seboj sploh ne tekmujejo več, ampak sklepajo famozne kompromise in oblikujejo nekakšno skupno fronto, katere namen je ohranjanje statusa quo, kar v večji meri pomeni krotenje nove desnice in v manjši meri radikalne levice ter forsiranje norih politik zelenega prehoda, multikulturalizma, spolno nevtralne družbe, absolutnega pretiravanja z globalizacijo in drugih neumnosti, ki samo hromijo evropsko gospodarstvo in delijo evropske družbe, kar bo na koncu razdrlo Evropsko unijo in uničilo ali usodno oslabilo pol Evrope.
Britanske volitve kažejo prihodnost evropske »sredine«
Popolni polom konservativcev v Veliki Britaniji je izvrsten politični prikaz, kaj se bo stopnjevalo z vsakimi novimi evropskimi volitvami. Stranke, ki so odstopile od stoletnih programov in se gredo globalizacijo, boj proti podnebnim spremembam za vsako ceno in podobno, bodo izgubile volivce in poniknile. Kaj se je pravzaprav zgodilo v Veliki Britaniji? Volivci so kaznovali blodnjavo konservativno stranko, ki je bila na oblasti 14 let, in dali priložnost laburistom. Ko bodo britanski volivci čez nekaj let uvideli, da laburisti delajo popolnoma iste ali še večje neumnosti, kot so jih v zadnjem času na oblasti konservativci, bodo glasovi šli – ne nazaj konservativcem, pač pa tretjim strankam, ki bodo bodisi radikalizirane v levo ali pa bo šlo za stranke nove desnice. In točno enako se bo dogajalo v celotni Evropi. Von der Leynova se zdaj trka po prsih in se veseli »poraza radikalne desnice in levice«, a že na naslednjih evropskih volitvah bo njen izraz mrk, ker bosta oba skrajna pola v evropski politiki – tako kot zdaj v Franciji – na vsakih novih volitvah dobivala vse več glasov, dokler ne bodo t. i. evropske sredinske stranke postale politično marginalne ali pa bodo izginile. Težava teh t. i. sredinskih strank je v tem, da dejansko izvajajo radikalne in rušilne (leve) modernistične politike, ki Evropo počasi, a zanesljivo spravljajo na kolena. Radikalnih levičarjev t. i. sredinci ne zadovoljijo, ker njihove politike za okus radikalne levice niso dovolj silovite in dovolj radikalne. Desnih in sredinskih volivcev pa prav tako ne zadovoljijo, ker take politike dolgoročno ne prinesejo tako želene stabilnosti in blaginje, ki jo pravi desničarji v Evropi v zadnjih letih tako zelo pogrešamo.
Von der Leynova je grobarka Evrope
Nova mandatarka Evropske komisije je popolnoma prepričana, da njeno delo močno koristi prihodnosti Evrope. Toda pot v pekel je tlakovana z najboljšimi nameni. Von der Leynova spada med tiste evropske politike, ki stojijo pred gorečim evropskim gozdom, a nič ne vidijo in jim ni nič jasno. Nova mandatarka Evropske komisije ne razume, da so njene politike dolgoročno ekstremno škodljive, ker ne omogočajo nobene stabilnosti. Gre za ideološko levičarske politike, ki so dobre le za rušenje, medtem ko stabilnosti, ravnovesja oz. graditve nove, boljše družbe ne omogočajo, ker sploh niso takšne po naravi, da bi to omogočale. Ne gre samo za to, da te politike razkrajajo evropske družbe, uničujejo evropsko varnost in zabijajo žeblje v krste evropskih gospodarstev. Gre za to, da politike von der Leynove vodijo v evropski politični kaos in celo potencialne evropske državljanske vojne. Menite, da je zapisano pretiravanje? Pa poglejmo. Kaj se bo zgodilo, ko bodo čez nekaj evropskih ali nacionalnih volitev izginile t. i. evropske sredinske stranke? V parlamentih na nacionalni in evropski ravni bomo imeli dva tabora. Na eni strani bodo totalno ponorele in do konca radikalizirane leve stranke, katerih ideološko indoktrinirani poslanci bodo verjeli, da so na drugi strani (poslanci in volivci strank nove desnice) ljudje demoni, ki si ne zaslužijo človeške obravnave in jih je treba politično uničiti. Na drugi strani pa bo nova desnica čedalje bolj razsrjena zaradi norenja radikalnih levičarjev v parlamentu in v zunanjem okolju (na ulicah, kot se to sedaj dogaja v Franciji). Vse večja navzočnost azijskih in afriških migrantov v Evropi bo razmere le še dramatično poslabševala. In kaj lahko v takem ozračju sledi drugega kot (obojestransko) nasilni nemiri ali celo državljanske vojne? Zato politike, kot jih je izvajala odhajajoča Evropska komisija in jih bo – kot kaže – izvajala tudi prihodnja Evropska komisija, že srednjeročno močno ogrožajo blaginjo in varnost evropskih državljanov. Edina rešitev je sprememba evropske politične smeri. A kdo bo to storil? Ursula von der Leyen zagotovo ne
vir: Demokracija
