Naj spomnimo: formalno nekdanjemu direktorju Imosa Branku Kastelicu sodijo zaradi domnevnega oškodovanja Imosa, Janši in nekdanjemu direktorju Eurogradenj Gantarju pa zaradi pomoči pri tem dejanju. In razlog? Ker je Imos prodal Janši večje stanovanje v zameno za manjše stanovanje ter za »ničvredno« posestvo v Trenti, ki naj bi ga bil Imos krepko preplačal, čeprav smo v naših člankih v Demokraciji že zdavnaj dokazali, da to ni res. A očitno tožilstvo meni, da bi Imos za posestvo moral odšteti toliko, za kolikor sta vrednost ocenili cenilki Breda Zorko in Nikolaja Kogovšek Gilčvert. To pa je krepko manj od vrednosti, za kolikor je Imos kupil to posestvo.
Sojenje prestavili iz dvorane v sobo!
Že ob pol devetih dopoldne se je na Prešernovi cesti v Celju pred sodiščem zbrala peščica protestnikov. Pričakovati je bilo, da se bo javnost lahko udeležila sojenja v nekoliko večjem številu, saj je bilo v napovedniku na spletni strani sodišča zapisano, da bo sojenje v dvorani št. 19 v pritličju sodne zgradbe, omenjena dvorana pa je največja na tem sodišču. No, očitno so si na sodišču premislili in kraj obravnave zadnji hip spremenili ter dodelili sojenje v prvo nadstropje v eno od sob, kjer je prostor za javnost, tudi za novinarje, zelo pičlo odmerjen. Varnostna služba na sodišču je spustila naprej samo tri predstavnike javnosti, vsi drugi so morali počakati zunaj. Takšen je pač red. Tudi znotraj sodišča je bilo varovanje močno okrepljeno v primerjavi z dosedanjimi obravnavami v zadevi Trenta.
Izreka sodbe še ni, zaslišali Remškarjevo in Majnika
Če smo bili s preteklih obravnav vajeni, da se je kafkovsko sojenje zavleklo celo do poznih popoldanskih ur, so tokrat zaslišali samo dve priči: nekdanjo Imosovo stečajno upraviteljico Branko Remškar in nekdanjega Imosovega komercialnega direktorja Mitjo Majnika, ki je bil to jesen že drugič na sodišču. Pričati bi moral že pred kakšnim mesecem dni in pol, vendar zaradi velikega števila drugih prič in tudi precej dolgih zasliševanj menda ni prišel na vrsto. Remškarjeva je med drugim dejala, da so za vse nepremičnine, ki so se znašle v stečajni masi, izdelali cenitve po tržni in likvidacijski ceni, večinoma so jih tudi že prodali. Na vprašanje Kasteličevega zagovornika Gorazda Fišerja, ali so te prodajali po ocenjenih vrednostih ali pa vendarle tudi po višji cenah, je dejala, da je to bilo zelo različno. Se pa Remškarjeva ni spomnila, da bi jo kdorkoli posebej kontaktiral in se zanimal za nakup nepremičnin v Trenti, čeprav so to v nekaterih primerih interesenti poskušali, a jih je napotila na uradne postopke, ki jih je peljala v tej zvezi. Primopredajo je ob stečaju opravila s takratnim direktorjem Jožetom Novakom (sedanjim ministrom, ki je tudi že pričal, op. G. B.), glede posameznih poslov pa se je pozneje največkrat slišala z Majnikom, vendar ne tudi glede Trente. Na izrecno vprašanje odvetnika Fišerja je potrdila, da s Kastelicem o teh zadevah ni govorila. Njeno pričanje je bilo dokaj kratko.
Precej daljše je bilo zaslišanje Majnika, ki je v nasprotju z navedbami tožilcev zavrnil trditev, da je sodeloval z eno od cenilk, ki je ocenila Trento, češ da so cenilce v glavnem najemali tisti, ki so Imosu ponujali zemljišča za odkup. Tudi omenjena cenilka naj bi te cenitve izvajala kot neke vrste »popoldansko obrt«. Kot je še dejal Majnik, Imos pred nakupi nepremičnin nikoli ni naročal cenitev, pač pa so sami izdelovali »strukturo cene«, pri čemer pred nakupi največkrat niti niso delali konkretnih načrtov, pač pa so preučili različne možnosti in se na koncu odločili na podlagi potencialnih tržnih donosov. Majnik je na zaslišanju tudi dejal, da si je zemljišče v Trenti ogledal, vendar je bilo zanj vredno precej več kot ocenjenih 17 tisoč evrov. Kot direktor si takšnega zemljišča ne bi drznil prodati za tako nizko ceno. Na vprašanje tožilca, ali so pred nakupom zemljišča glede na vse omejitve znotraj Triglavskega narodnega parka preverjali tudi izvedljivost idejnih projektov, je Majnik odvrnil, da če bi ocenjevali izvedljivosti vsakega projekta, potem Imosa sploh ne bi bilo, saj ne bi sklenili nobenega posla.
Sodbo napisali že leta 2011
Sojenje se je končalo malo pred dvanajsto, v tem času pa se pred sodiščem praktično ni nič dogajalo. Prvi znaki, da bo popoldne pred celjskim sodiščem »vroče«, so se začeli kazati tri četrt ure kasneje, ko so začeli s celjske železniške postaje prihajati prvi protestniki, ki so dokaj hrupno opozarjali na svojo navzočnost. Ob 13. uri je bil prostor pred sodiščem praktično zapolnjen, prihajali pa so novi in novi udeleženci protestnega shoda, marsikdo je ob tem tudi obudil spomin na Odbor 2014. No, nekateri so bili, kot se je izkazalo, tudi napačno informirani, da bo na ta dan že izrečena sodba, vendar ni bilo tako, saj bosta decembra še dve obravnavi, in sicer 6. decembra (na miklavževo), ko naj bi zaslišali večino izvedencev, 19. decembra, tik pred božičem, pa še dve izvedenki s področja gradbeništva. To pomeni, da sojenje na prvi stopnji ne bo končano pred koncem letošnjega leta, a kot je mogoče sklepati iz informacij, ki smo jih dobili, je bila sodba dejansko napisana že leta 2011. Spomnimo: takrat so, da bi preprečili zmago SDS na predčasnih volitvah, angažirali Zorana Jankovića, da je ustanovil Pozitivno Slovenijo, mediji pa so začeli razpečevati zgodbo o Janševem stanovanju, ki naj bi ga bil dobil po neverjetno ugodno ceni. Afero Trenta so nato napihnili v začetku leta 2013, ko je KPK izdala znamenito (in kasneje pravno ovrženo) mnenje, da Janša in Janković (slednji je bil zraven bolj za »uravnoteženje«) glede premoženja nimata »čistih računov«. Tedanji predsednik KPK Goran Klemenčič, ki je leto in pol kasneje postal minister za pravosodje, je tako sprožil procese, ki so sesuli tedanjo vlado, pri tem pa sta najintenzivneje pomagala predsednika koalicijskih strank Gregor Virant (Državljanska lista) in Karl Erjavec (DeSUS), ki se zdaj vrača v politiko z novo stranko.
Dejansko se je zlorab sodne veje oblasti, ki je na papirju še vedno neodvisna, nabralo že veliko, tako da tisti, ki vsaj malo pozna novejšo zgodovino slovenske politike, ne more »na lepe oči« verjeti floskulam o nepristranskem sojenju. Predvsem v zadnjem času, ko se je sodb proti Janši nabralo toliko, da je moral na dražbi prodati nekatere predmete in zbirati donacije. Po najnovejših podatkih je tudi že plačal sodne stroške sodnikom in tožilcem v primeru izgubljene tožbe zaradi primera Patria. V zadnjem času je prav ena od udeleženih sodnic iz Patrie, sedaj predsednica sodniškega društva Vesna Bergant Rakočević ostro reagirala na Janševe navedbe o iskanju primerne sodnice za obsodbo v zadevi Patria – češ gre za »seksizem«. Tudi to je pripomoglo, da je prišlo do poziva k protestnemu shodu pred celjskim sodiščem.
Obritoglavi šerif med protestniki
Očitno pa ni odpovedala samo sodna veja oblasti, pač pa tudi policija, ki ima od nedavnega nezakonito imenovanega direktorja, a kot kaže, se niti slednji niti resorni minister Boštjan Poklukar ter premier Robert Golob zaradi tega vsaj na zunaj ne vznemirjajo preveč. V ozadju pa poteka preigravanje, da bi se Senad Jušić, ki ga je njegov predhodnik Boštjan Lindav s pomočjo uspešne tožbe spravil v zadrego, vendarle umaknil. No, medtem se je minister Poklukar že znašel v vlogi naslednjega interpeliranega ministra, razlogov za to pa je več kot dovolj. Tudi s celjskega shoda, kjer je uniformirana policija v glavnem korektno opravila svoje delo, precej manj korektno pa policisti v civilu. Eden od njih, identificiran je kot Matjaž Bratina, je bil očitno med protestniki »glavni šef«, ki je poskrbel za pridržanje Draga Bobniča, člana stranke Glas upokojencev, ker naj bi slednji besno reagiral na precej poniglav poskus službenega vozila RTV Slovenija, da bi se prebil kar skozi množico po navodilih policije (čeprav je takšno dejanje nevarno, neodgovorno in spominja na teroristične napade po Evropi). Bobnič naj bi bil brcal v avtomobil in vanj pljunil, za kar so mu zaračunali več kot 800 evrov kazni!
Pri tem je, kot so razkrili posnetki, prej omenjeni policist tudi odrinil eno od udeleženk shoda, sam pa se je na Facebooku predstavljal kot nasprotnik Janše in ljubitelj rdečega režima. Po trditvah očividcev se ni izkazal kot policist, za pasom pa je nosil pištolo – marsikoga je to spomnilo na sedanjega predsednika vrhovnega sodišča Miodraga Đorđevića in njegovo razkazovanje pištole v pisarni.
Praksa, uvožena iz Srbije
In tu se pravzaprav pravi problem šele začne. Kot pravijo poznavalci, je takšna praksa policije (v civilu), kot smo jo videli v Celju, dejansko v Slovenijo uvožena iz Srbije. Po slavnem »kafičkanju« Milana Kučana, Zorana Jankovića in Roberta Goloba na tržnici v slogu »kaj nam pa morete« smo tako dobili na pladnju še en tipičen primer prakse z »beograjske čaršije«. Praktično takoj po tem shodu je Slovenijo šokirala novica, da so mafijski likvidatorji tako rekoč pred očmi policije »počili« zaščiteno pričo. Po vsem tem je notranji minister Boštjan Poklukar še vedno na položaju?
Skratka, kot bi dejal slavni Thomas Jefferson: »Ko krivica postane zakon, upor postane nuja!« V Sloveniji se je to že zdavnaj zgodilo. Upor je nujen ne glede na to, kaj pravijo predstavniki koalicije, ki želijo naslednji shod, napovedan za 6. december, prepovedati.
35 let po padcu romunskega diktatorja
Prav v letošnjem decembru mineva 35 let od padca enega najbolj zloglasnih komunističnih režimov v Vzhodni Evropi. Če so v drugih državah vzhodnega bloka (Poljska, Madžarska, tedanja Češkoslovaška) komunistične vlade po bolj ali manj nasilnih dejanjih vendarle sestopile z oblasti, se v Romuniji to ni zgodilo. Romunski diktator Nicolae Ceauşescu je bil v svojih mlajših letih kot nekakšen upornik proti avtoritarni politiki Sovjetske zveze najprej skoraj liberalec, saj je denimo leta 1968 podprl Češkoslovaško, ki je doživela vdor sovjetskih čet. V osemdesetih letih pa je postal velik nasprotnik reformistične politike zadnjega sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova. Njegov povsem »herodovski« vladarski slog, pospremljen z brutalnim kršenjem človekovih pravic, veliko revščino za večino ljudi ter razkošnim življenjskim slogom svojega ožjega kroga je navduševal Josipa Broza Tita in njegove naslednike (tudi Staneta Dolanca denimo), a do zloma njegove strahovlade je prišlo, ko je prišlo – sprva zaradi poskusa izgona madžarskega pastorja − do silovitih demonstracij v Temišvaru, čemur je sledil hud represiven odziv oblasti. Po obisku v Iranu je Ceauşescu 12. decembra 1989 sklical množično zborovanje v Bukarešti, kjer pa je povsem izgubil nadzor nad množico in naslednji dan ušel s helikopterjem, medtem ko so pripadniki njegove Securitate izvajali strahovit teror nad protestniki. Kasneje ga je vojska prisilila k pristanku, policija pa ga je aretirala. Sledilo je sojenje v mestu Târgovişte in smrtna kazen zanj in njegovo ženo Eleno. Diktatorjev padec je tako postal opomin mnogim tiranom po svetu, da se lahko krvava diktatura konča s krvjo tistih, ki jo izvajajo.
vir: Demokracije
