Čeprav je danes besedna zveza nevladna organizacija (NVO) med običajnimi ljudmi pogosto sinonim za levo politiko, je zgodovina nevladnih organizacij dolga, raznolika in precej bolj kompleksna, kot si danes predstavljamo. Pomembno je razumeti, da v preteklosti NVO-ji niso bili homogena skupina in da niso vsi sledili isti ideologiji ali ciljem. Prav tako se niso financirali iz javnega denarja, saj takrat de facto postanejo paradržavne organizacije.
Dolga pot od humanitarstva do komunizma
Zametki nevladnih organizacij v sodobnem pomenu besede segajo v 19. stoletje, čeprav so se različne oblike prostovoljnih društev pojavljale že prej. V Veliki Britaniji in ZDA so se v času industrijske revolucije množično ustanavljala filantropska združenja, namenjena boju proti revščini, otroškemu delu, alkoholizmu in nepismenosti. Leta 1824 je bilo v Londonu ustanovljeno Društvo za preprečevanje krutosti do živali (RSPCA), eno prvih organiziranih gibanj za pravice živali. Leta 1863 je bil ustanovljen Mednarodni odbor Rdečega križa, ki velja za prvo globalno humanitarno organizacijo v sodobnem smislu.
Te zgodnje organizacije niso delovale kot politični akterji. Njihov cilj je bil neposredno lajšanje stisk in ustvarjanje moralnih standardov v družbi, brez moraliziranja o tem, kdo je za njihove tegobe odgovoren. Pogosto so bile povezane s cerkvami, lokalnimi skupnostmi ali premožnimi posamezniki, ki so financirali njihovo delo.
Prelomnico predstavlja druga svetovna vojna. Ustanovitev Združenih narodov leta 1945 je ustvarila institucionalni okvir, v katerem so lahko nevladne organizacije pridobile uradni status kot posvetovalni partnerji in s tem vlogo t. i. paradržavnih institucij, ki lahko aktivno vplivajo na vladajočo politiko. Leta 1948 je bila sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic, ki je postala osrednji referenčni dokument za nastajajoče organizacije za človekove pravice. Leta 1961 je bil ustanovljen Amnesty International, leta 1942 Oxfam, leta 1971 Greenpeace – takrat še uradno okoljevarstvene in humanitarne organizacije, ki danes predstavljajo megafon skrajno levih politikov in korporativnih sokolov, ki so s to politiko spečani.
NVO-ji kot biznis
V tem obdobju je NVO-jevsko delovanje postalo posel. Organizacije so se začele profesionalizirati in dobivati birokratsko podobo, zelo podobno vladnim institucijam. Namesto prostovoljcev jih vse bolj vodijo zaposleni akademiki prava, ekonomije, sociologije in mednarodnih odnosov. Akademija je bila v anglosaksonskem svetu že od šestdesetih let 20. stoletja močno prežeta z neomarksistično mislijo, novi “voditelji” pa so svoj kolektivistični pogled prinesli iz učilnic v sfero javnega odločanja. Proračuni organizacij so začeli vrtoglavo rasti, vse več sredstev pa je prihajalo od državnih institucij in mednarodnih skladov.
Hkrati so se v šestdesetih in sedemdesetih letih na Zahodu razširila nova družbena gibanja: gibanje za državljanske pravice v ZDA, drugi val feminizma, protivojna gibanja proti vojni v Vietnamu ter zgodnje okoljevarstveno gibanje. Ta gibanja so poleg akademskih vodstev ključno vplivala na pohod NVO-jev proti skrajni levici. Organizacije, ki so se prej osredotočale na pomoč posameznikom, so začele zagovarjati kolektivistične spremembe na zakonodajnem področju, institucionalne reforme in širše družbene preobrazbe, med drugim odpravo kapitalizma (družbenega reda, kjer so produkcijska sredstva v lasti zasebnikov namesto države).
Padec komunizma – začetek nove sprege politike in skrajnežev
Po koncu hladne vojne, ko je bil komunizem poražen, se je zahodni model liberalne demokracije razglasil za prevladujoč – Francis Fukuyama je takrat trdil, da gre za “konec zgodovine”. NVO-ji pa so si zahodno liberalno demokracijo razlagali po svoje: posvojili so komponento življenja na tuje stroške, moralnega razvrata in manka odgovornosti, niso pa sprejeli osnovne družbene resničnosti, ki tak sistem omogoča – prostotržnega kapitalizma.
Vse bolj skrajni NVO-ji so v tem času postali pomembni partnerji mednarodnih organizacij, Svetovne banke, Evropske unije in razvojnih agencij. Velik del financiranja je vezan na projekte, ki promovirajo na videz humanitarne cilje, a NVO-ji v tem času niso bili več iste humanitarne institucije kot pred sto leti.
Slovenski NVO-ji se skrivajo za produktivnimi
Dominantni NVO-ji se skrivajo za gasilci, humanitarci in drugimi neideološkimi društvi, kadar politiki omenijo, da se NVO-ji preveč bogato financirajo. Takrat takoj omenijo staro famo, da želijo “ukiniti gasilce”.
Spomnimo, kako je nedavna izjava Janeza Janše, da bi njegova prihodnja vlada najprej zaprla finančne pipice nevladnim organizacijam, na skrajno levi nevladni strani vzbudila pravo paniko. Govora je bilo o “napadu na demokracijo”, “utišanju civilne družbe” in celo o rušenju temeljnih človekovih pravic.
Poslanec Zvone Černač je pojasnil, da predlog SDS in Janeza Janše pomeni zaprtje davkoplačevalskih pipic “vsem, ki predstavljajo paralevičarsko politično vojsko pod krinko nevladnih organizacij”.
Poslanka Gibanja Svoboda Tereza Novak je napoved označila za “napad na demokracijo”. Minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar pa je nevladne organizacije označil za svojega “partnerja pri oblikovanju politik dela ministrstva”.
Je financiranje političnih NVO-jev zloraba proračuna?
Miloš Čirič v Pravni praksi zagovarja stališče, da je financiranje NVO-jev, katerih glavna dejavnost je politično delovanje, z javnim denarjem zloraba proračuna. Navaja tri ključne razloge: obid pravil o financiranju politike, zmanjševanje sredstev za organizacije z dejanskimi javnokoristnimi nalogami ter izkrivljanje demokratične tekme v korist vladajočih.
Projekti, pri katerih je sodelovala Primorčeva kot prijaviteljica, partnerica in svetovalka, so od skupno 6,9 milijona evrov prejeli 813.000 evrov odobrenih sredstev, torej kar 12 odstotkov vsega razpisanega denarja.
IPES pa je na razpisu dobil 300 tisoč evrov, a šele potem, ko je ministrica podpisala spremembo pravil. Za druge NVO-je je podjetje Smart Center pripravljalo projekte v zameno za 7-odstotno provizijo. Če zadeve ne bi odjeknile v javnosti, bi Smart Center, ki je v solastništvu ministričine mame in je za več nevladnih organizacij v zameno za 7-odstotno provizijo pripravljal projekte na razpisu ministrstva za javno upravo, po poročanju Tarče prejel vsaj 10.300 evrov.
Kam pa je šlo 6,9 milijona evrov? V besedno solato. Za: “Pripravo nacionalne strategije za uresničevanje načela skladnosti politik za trajnostni razvoj, vzpostavitev učinkovitega okvira za zagotavljanje dostopne, ustrezne in varne obravnave reproduktivnih pravic vseh posameznikov in posameznic, pripravo prve nacionalne Strategije za spodbujanje žensk za zasedanje vodilnih položajev v gospodarstvu ter aktivno vključevanje priseljencev in priseljenk na trg dela.”
Primerjava gasilcev z levimi nevladniki je žaljiva. (Foto: Bobo)
Ko je odjeknila afera, nobeden od NVO-jev ni želel pojasnjevati, kaj njihove naloge po javnem razpisu sploh zajemajo. Tarča pa je takrat pokazala, da so nekateri programi nevladnikov, za katere dobijo več sto tisoč evrov davkoplačevalskega denarja, povsem puhli, brez jasnih ciljev, včasih pa obljubljajo “pomoč državljanom”, ki je povsem nekoristna in je na koncu sploh ne izvedejo.
Nevladni modus operandi
Predlani so se Slovenci držali za glavo, ko se je razkrivala mreža tovarišijskega deljenja javnega denarja dvornim nevladnikom. Videli so, kako prazni so projekti, kako veliko denarja se zanje porabi in kako si sredstva med seboj dobesedno delijo politični in nevladni prijatelji. Javnost je bila razburjena, a je nato hitro pozabila, ko je odstopila ministrica Sanja Ajanović Hovnik.
Postavlja se torej legitimno vprašanje, ki ga je izpostavil Čirič: je financiranje nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo izključno s politiko (in to zgolj na eni strani), zloraba javnih sredstev? Skoraj vsaka država je ideološko razklana na pol, oblast pa si podajata levica in desnica. Po tej logiki so Slovenci, ki so pretežno svetovnonazorsko desno usmerjeni, prisiljeni financirati skoraj izključno skrajno leve nevladne organizacije.
S tem, ko so te izgubile svojo humanitarno noto, so postale zgolj izrastek leve politike in levega korporativizma. Tega se seveda dobro zavedajo. Tiho so, ko organi pregona česa obtožijo Zorana Jankovića ali ko KPK predsedniku vlade Robertu Golobu ugotovi kršitev integritete. Na drugi strani pa so si v primerih desnih politikov pripravljeni celo kaj izmisliti.
Mnogi zato ugotavljajo, da so nevladniki paradržavna izpostava leve politike in ne razumejo, zakaj morajo biti njihovi davkoplačevalski evri udeleženi pri financiranju le-teh.
Vir: NOVA24TV
