Anja Rakuša Brus: Pomemben argument za mojo kandidaturo je izkušnja z aktualno vlado, ki stroke ne posluša dovolj

O tem, zakaj se je specialistka klinične psihologije odločila za politično kariero, kateri so največji problemi na področju duševnega zdravja pri nas, kako ocenjuje trenutno stanje duševnega zdravja družin v Sloveniji in kaj bi kot poslanka v državnem zboru poskušala izboljšati na zdravstvenem področju, smo se pogovarjali s specialistko klinične psihologije Anjo Rakušo Brus, kandidatko za poslanko na listi SDS.

Gospa Rakuša Brusova, zakaj se specialistka klinične psihologije v javnem zdravstvu odloči za vstop v politiko – in to prav zdaj in to prav na listi SDS?
Za vstop v politiko sem se odločila po tehtnem premisleku in odločitev ni bila lahka. Rada delam z ljudmi neposredno, v kliničnopsihološki stroki – tam, kjer so stiske velike in kjer je delo usmerjeno v dobro posameznika. Pri delu vidim, kako se sistemske pomanjkljivosti in napačne usmeritve aktualnega vodenja države odražajo tudi v duševnem zdravju ljudi. Dolgo sem verjela, da lahko kot strokovnjakinja največ prispevam znotraj sistema. Danes pa menim, da je za resne spremembe potreben vstop v prostor odločanja. Pomemben argument za mojo kandidaturo je izkušnja z aktualno vlado, ki stroke ne posluša dovolj oziroma jo vključuje zgolj formalno. Ko strokovna opozorila ostanejo preslišana, to ne ostane na ravni razprav. Posledice nosijo ljudje. Nahajamo se v obdobju, ko bodo potrebne resne in premišljene spremembe. Želim se osredotočiti predvsem na odločitve za prihodnost zdravstva. Na vprašanja dostopnosti, organizacije sistema in spoštovanja stroke. Zakaj SDS? Odločitev ni bila ideološka, temveč vsebinska – po pregledu programskih izhodišč sem ocenila, da ponuja rešitve, ki so mi trenutno najbliže. Zame je bilo ključno vprašanje, kje lahko dejansko prispevam in kje obstaja pripravljenost za resen pogovor o spremembah v zdravstvu.

Zaposleni ste v Centru za duševno zdravje odraslih v Murski Soboti – kateri so vaši ključni strokovni dosežki, na katere ste najbolj ponosni, in kako so vas te izkušnje oblikovale za politično angažiranje?
V Centru za duševno zdravje odraslih v Murski Soboti delam v ambulanti, v kateri povezujemo psihiatrijo, klinično psihologijo, zdravstveno nego in socialno delo. Posebej pomembno se mi zdi, da znamo v timu ohraniti strokovne standarde tudi ob kadrovskih in organizacijskih omejitvah ter administrativnih obremenitvah. Na svoje delo gledam predvsem skozi prizmo odgovornosti do pacientov, zato “dosežke” merim s konkretnimi premiki v praksi, teh se najbolj veselim – torej, ko vidim, da na izboljšano vsakdanje funkcioniranje posameznika vpliva tudi kliničnopsihološka obravnava. V praksi vedno zagovarjam jasne strokovne meje, etičnost in spoštovanje pacientovega dostojanstva. V duševnem zdravju je zaupanje temelj, brez tega ni kakovostne obravnave. To me je oblikovalo v smislu odgovornosti, premišljenosti in tehtanja posledic odločitev.

Pri svojem delu se vsak dan srečujete s stiskami ljudi v Pomurju. Katere največje probleme na področju duševnega zdravja opažate in kako bi jih kot poslanka SDS sistemsko naslovili?
Regija ima svoje posebnosti; socialno-ekonomske izzive, nižje dohodke, več kroničnih bolezni in večjo geografsko oddaljenost od obeh kliničnih centrov. Vse to vpliva tudi na duševno zdravje. Moje izkušnje kažejo, da ljudje pomoč pogosto poiščejo prepozno. Eden ključnih razlogov je stigma, ki je v manjših okoljih izrazitejša – strah pred tem, kaj bodo rekli drugi, bojazen pred označevanjem. Ljudje se med seboj poznajo, zato je odločitev za obisk strokovnjaka za duševno zdravje dodatno obremenjujoča. Posledično predolgo vztrajajo sami, dokler se težave ne poglobijo do te mere, da pomembno vplivajo na odnose, delo, telesno zdravje. Pomembno je odpravljanje stigme, da ljudje razumejo, da je iskanje pomoči znak odgovornosti, ne šibkosti. Ob tem ostajajo velik izziv tudi predolge čakalne dobe in kadrovska podhranjenost. Poleg sistemskih rešitev je treba več pozornosti nameniti preventivi. Nujno je krepiti preventivne dejavnosti: spodbujanje zdravih življenjskih navad, krepitev psihološke odpornosti, razvijanje veščin samopomoči ter širjenje znanja o psihološki prvi pomoči.

Kakšno vlogo bi morali imeti klinični psihologi v primarnem zdravstvu in ali bi podprli sistemsko širjenje centrov za duševno zdravje po vsej Sloveniji?
Klinični psiholog je temeljni člen, pogosto tudi nosilec dejavnosti v centrih za duševno zdravje odraslih in centrih za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Ima ključno vlogo pri diferencialno diagnostični oceni – preprosto povedano, poskrbi za to, da se postavi prava diagnoza, kar je temelj za uspešno in varno zdravljenje. V nadaljevanju klinični psiholog izvaja tudi psihoterapijo kot eno izmed osrednjih metod zdravljenja duševnih motenj. Menim, da mora imeti ta profil tudi v prihodnje ključno vlogo na primarni ravni. Prav bi bilo, da so v centrih za duševno zdravje odraslih zaposleni psihologi s specializacijo iz klinične psihologije, v centrih za duševno zdravje otrok in mladostnikov pa so prizadevanja za povečanje števila kliničnih psihologov. V primeru, da do povečanja ne bo prišlo, obstaja možnost, da bodo posamezniki, ki so trenutno na specializaciji, ostali brez zaposlitve v javnem sektorju na primarni ravni, kar bi bilo ob dolgih čakalnih dobah precej ironično. Ob tem je treba poudariti, da si Zbornica kliničnih psihologov Slovenije že več let prizadeva za sistemsko financiranje specializacij, vendar to vprašanje še vedno ni ustrezno urejeno. Z neurejenostjo želim povedati to, da nikjer ni jasno določeno, da npr. država vsako leto zagotovi določeno število financiranih specializacij. Posledično se lahko razpisi odpirajo ali ne odpirajo brez dolgoročne sistemske zaveze, kar ustvarja negotovost tako za stroko kot za mlade specializante. Podpiram sistemsko širitev centrov za duševno zdravje, vendar bi odprtje novih enot brez zagotovljenih specializacij in zaposlovanja ustrezno usposobljenega kadra pomenilo le širitev na papirju, ne pa resničnih izboljšav za paciente.

SDS postavlja družino v ospredje kot osnovno celico družbe in želi vrniti veselje do življenja – z boljšim usklajevanjem poklicnega in družinskega življenja ter s konkretno podporo pri odločitvi za otroke. Kako kot klinična psihologinja, ki se srečuje z vplivom družinskega okolja na duševno zdravje, ocenjujete trenutno stanje duševnega zdravja družin v Sloveniji in katere konkretne ukrepe bi podprli za krepitev družinske politike ter preprečevanje stresa in izčrpanosti staršev?

V ambulanti srečujem ljudi, ki prihajajo zaradi lastnih stisk, seveda se ob tem odprejo tudi teme partnerskih odnosov, starševstva, družinske dinamike. Bilo bi preveč poenostavljeno, če bi na podlagi svojih kliničnih izkušenj podajala splošno oceno stanja. Lahko pa povem, da se pri odraslih pacientih pogosto kaže visoka stopnja občutka preobremenjenosti, usklajevanja številnih vlog ter stalnega časovnega pritiska. To vpliva na odnose, predvsem v smislu manj kakovostnega skupnega časa. Bistveno se mi zdi, da družinska politika naslavlja realne možnosti usklajevanja poklicnega in družinskega življenja, predvidljivo delovno okolje, finančno stabilnost ob odločitvi za otroka ter podporne ukrepe v ključnih življenjskih obdobjih. Če želimo dolgoročno krepiti družine, moramo ustvariti pogoje, v katerih nismo nenehno razpeti med obveznostmi, temveč imamo čas drug za drugega.

Golobova vlada je sprejela zakon o psihoterapevtski dejavnosti, ki ureja tudi področje zakonske in družinske terapije ter v zdravstveno dejavnost vključuje različne psihoterapevtske pristope. Menite, da ta zakon prinaša resnične izboljšave za dostopnost in kakovost pomoči družinam v stiski, ali vidite kakšne pomanjkljivosti pri tem?
Sprejemu zakona o psihoterapevtski dejavnosti v takšni obliki je nasprotovala celotna relevantna zdravstvena stroka, kljub temu pa je bil zakon sprejet. To že samo po sebi kaže na problem – pri tako občutljivem področju bi moral obstajati strokovni konsenz. Ključna težava zakona je, da pod skupnim terminom “psihoterapija” združuje dve vsebinsko različni področji: psihoterapijo kot metodo zdravljenja duševnih motenj znotraj zdravstvene dejavnosti ter svetovalne oblike pomoči ljudem v različnih življenjskih stiskah. Kot stroka smo si vedno želeli, da se področje svetovanja sistemsko uredi. Vendar bi moralo biti jasno poimenovano – na primer kot psihosocialno ali terapevtsko svetovanje – ter umeščeno v ustrezen resor, denimo na področje socialnega varstva. Tako bi lahko zagotovili jasne meje kompetenc in odgovornosti. Ljudje brez duševnih motenj, ki se soočajo z življenjskimi stiskami, partnerskimi ali družinskimi izzivi, vsekakor potrebujejo dostopno pomoč – in ta pomoč je lahko zelo dobrodošla, deluje preventivno, razbremenjujoče. Hkrati pa morajo ljudje z duševnimi motnjami prejeti obravnavo znotraj zdravstvenega sistema, pri ustrezno klinično usposobljenih strokovnjakih. Moja skrb je, da zakon v sedanji obliki zabrisuje mejo med svetovanjem in zdravljenjem duševnih motenj ter s tem potencialno znižuje standarde obravnave. Če ni jasno opredeljeno, kdo je usposobljen za zdravljenje duševnih motenj, lahko pride do situacij, ko posamezniki brez kliničnih izkušenj prevzamejo obravnavo, ki presega njihove kompetence. To pa je vprašanje varnosti pacientov. Da pojasnim, preden me kdo od drugače mislečih napade (kot je bilo pogodsto ob sprejemanju zakona) – izraz »klinično« pomeni neposredno delo z ljudmi v okviru zdravstvene dejavnosti, v klinični praksi. Zame je ključno, da zakonodaja povečuje dostopnost, ne da bi ob tem zniževala strokovne standarde. Dostopnost in varnost morata iti z roko v roki. Če bomo želeli dolgoročno zaščititi paciente, bo treba zakonodajo na tem področju še strokovno nadgraditi in jasno razmejiti.

SDS močno poudarja decentralizacijo in večjo avtonomijo regij. Kako bi to načelo prevedli v prakso za Pomurje na področju zdravstva?
Pomurje ima drugačno demografsko in socialno sliko kot osrednja Slovenija. Povprečna starost prebivalcev je nad slovenskim povprečjem, socialno-ekonomski kazalniki so slabši. Zato mora imeti Pomurje več možnosti pri kadrovskem načrtovanju, razvoju programov in razporejanju sredstev. V praksi to pomeni krepitev lokalnih zdravstvenih ustanov na primarni in sekundarni ravni ter manjšo odvisnost od oddaljenih terciarnih centrov za storitve, ki bi jih lahko kakovostno izvajali bliže prebivalcem. Cilj je, da ima prebivalec Pomurja primerljivo dostopnost in kakovost obravnave kot prebivalec večjih mest.

Na predvolilni konvenciji SDS ste izpostavili, da je čas, da iz zdravstvene blagajne, v katero vsi vplačujemo, plačamo vse zdravstvene storitve, ki jih pacienti potrebujejo – brez doplačil in brez predolgih čakalnih vrst, zaradi katerih so Slovenci prisiljeni odhajati v tujino. Zakaj verjamete, da je to kljub trenutnemu finančnemu stanju sistema izvedljivo?
Verjamem, da je to izvedljivo, če se najprej soočimo s tem, kako se sredstva v zdravstveni blagajni danes porabljajo in kako je sistem organiziran. V zdravstveno blagajno se je v zadnjem letu steklo približno sedem milijard evrov. To je ogromen znesek. Težava ni torej v višini sredstev, temveč v tem, kako so porabljena. Če imamo ob takšnem finančnem obsegu še vedno predolge čakalne vrste in množično samoplačništvo, potem je jasno, da je ključni problem v upravljanju. Danes imamo paradoks: ljudje obvezno vplačujejo prispevke, nato pa so ob dolgotrajnih čakalnih dobah prisiljeni dodatno plačevati ali odhajati v tujino. To kaže, da sistem ne deluje optimalno. Cilj mora biti, da osnovne in potrebne zdravstvene storitve financiramo iz skupne blagajne, brez dodatnih finančnih obremenitev za paciente. To seveda ni mogoče čez noč. Je pa mogoče z jasnimi prioritetami, boljšim upravljanjem in politično voljo za spremembe.

Če bi po volitvah postali poslanka, katero prvo zakonodajno pobudo ali spremembo bi vložili v prvih 100 dneh mandata – in zakaj ravno to?
Verjetno ni težko uganiti, da bi svojo prvo zakonodajno pobudo usmerila na področje psihoterapije. V zadnjem obdobju je bilo na tem področju seveda videti premike (zakon je sprejet), do katerih je le prišlo, vendar menim, da ključne stvari niso najboljše, predvsem glede jasne razmejitve kompetenc, standardov usposobljenosti in odgovornosti za zdravljenje duševnih motenj. Duševno zdravje je preveč občutljivo področje, da bi si lahko privoščili nejasnosti v zakonodaji. Ena izmed prvih pobud bi bila zato usmerjena v strokovno revizijo in dopolnitev zakonodaje, z jasnim razlikovanjem med psihoterapijo kot zdravstveno metodo zdravljenja duševnih motenj ter svetovalnimi oblikami pomoči. Poudarjam – cilj ne bi bil omejevati dostopnosti pomoči, temveč zagotoviti, da dostopnost ne pomeni zniževanja strokovnih standardov in varnosti pacientov.

VIR: NOVA24TV