Lenart Barat, učitelj predmeta fizika v osnovni šoli Križevci, z dolgo “kilometrino” poučevanja skozi mnoge spremembe šolskih sistemov in še vedno s srcem do predmeta in mladih, ki jih poučuje. Opazim, da tudi tokrat na pogovor v gostilno Zorko v Križevcih prikolesari, nato s stiskom roke prisede in najin pogovor steče.
Gospod Barat, kot učitelj fizike opravljate svoje poslanstvo že 30 let. Kako doživljate svoj poklic po vseh teh letih bogatih izkušenj?
Poklic učitelja je zelo lep in bogat, pa seveda tudi zahteven in včasih celo naporen. Iz razne literature vemo, kolikšen vpliv so imeli na posameznike ravno dobri učitelji. Kako so barko življenja usmerjali na pravo pot. Poiskati dobro v učencu, ga spodbudili, prebudili željo po znanju je dnevni izziv, ki vsekakor pušča sledi na bodoči odrasli, zreli osebnosti.
Učiteljska služba je nekdaj že sama po sebi uživala ugled in spoštovanje, kako pa je danes?
Ne bi rekel, da je danes dosti drugače. Menim, da si posamezni učitelji sami razvrednotimo svoj poklic. Treba je vedeti, da najboljše rezultate danes z učenci dosežemo le, če aktivno sodelujemo še z njihovimi starši. Tako pridobimo še enega pomembnega in potrebnega sogovornika. Morda je le zato nekoliko drugače kot v preteklosti in za nekoga napornejše, nikakor pa ne bi rekel, da je delo učitelja manj spoštovano.
Kaj kot učitelj menite o mladih?
Hm, ne strinjam se s stalnimi pripombami čez mlade. Mladi so pač drugačni kot so bili nekoč. Ne boljši, ne slabši, ampak drugačni. Sicer pa imamo že iz antike zapise in pritožbe čez mlade, tako se očitno to ponavlja skozi zgodovino. O mladih imam dobro mnenje. Tudi mislim, da jim kljub materialni preskrbljenosti ni vedno lahko. Otrokom se nikoli nismo toliko posvečali in menim, da ima ta usmerjenost dolgoročne in pozitivne učinke.
Kako je vzdrževati red pri predmetih, ki so za mnoge mlade prava nadloga? Je res današnja avtoriteta učitelja »padla« že v učilnicah?
V prvi vrsti je potrebno vzpostaviti medsebojno spoštovanje, z pravšnjo mero avtoritete pa potrebno pozornost za kvalitetno delo. Le obojestransko spoštovanje, kjer ima posebno vlogo učenec, prinaša najboljše rezultate, ti pa zahtevajo pravo mero reda pri pouku. Redko kateri otrok ne bo upošteval učitelja, ki ga spoštuje, kar pa učitelji dosegamo s poštenostjo, dobrim delom, pravičnostjo, naklonjenostjo do otrok…pa tudi potrebnim humorjem. Sicer pa imamo danes tako učitelji, kot tudi učenci na voljo kvalitetne učbenike, računalnike, svetovni splet in sodobna učila. To nam omogoča poučevanje, ki si ga nekdaj nismo znali niti predstavljati, zato pri predmetu fizike ni več vse tako težko, abstraktno in niti malo dolgočasno.
Kje vidite glavne težave slovenskega šolstva?
Osnovni namen izobraževanja od osnovne šole do univerze, je vzgajati in predajati znanje in dijake ter študente usposobiti za trg dela, poleg akademsko-raziskovalne vloge univerz. Težava pa je, da univerze pogosto delujejo nepovezano s trgom dela, še vedno živijo v nekem svojem svetu in so same sebi namen. Zato pa se mnogi študenti po študentskem življenju soočijo z bridko realnostjo trga dela in si poiščejo svojo priložnost v tujini. Tam so vse bolj zaželeni, cenjeni in spoštovani in lahko lažje načrtujejo svojo kariero. To pa ni dobro za naš tog sistem, ki se prepočasi prilagaja zaostrenemu trgu delovne sile. Ko v znanje mladih vložimo toliko truda in denarja, zmanjka pa nam potrebnih delovnih mest, nas to kot družbo lahko skrbi. Brez mladih žal tudi starejši ne moremo pričakovati kakovostne družbe.
Kljub vsem tem pomislekom, je slovensko šolstvo v splošnem dobro in predvsem deluje. Vsi pa si moramo prizadevati, da bo še boljše.
Kaj menite o aktualnih debatah glede financiranja zasebnega šolstva?
Tukaj se mi zdi pomembno najprej poudariti, da mora biti osnovno šolstvo dostopno vsem. Vendar pa mislim, da gre tudi tu za politične igrice in populizem ter za nespoštovanje odločitve Ustavnega sodišča. Financiranje zasebnega šolstva v sedanji obliki v ničemer ne ogroža javnega. Ne nazadnje ne smemo pozabiti, da šola ni tukaj zaradi nas učiteljev in naših plač, pač pa v prvi vrsti zaradi otrok in njihovega izobraževanja. Se mi zdi, da včasih tudi sami učitelji pozabimo na to.
Zanimivo mnenje, glede na to, da ste učitelj v javni šoli?
Ja, kot rečeno, menim da zasebno šolstvo v obliki kot je v Sloveniji ne ogroža javnega in mu je lahko le v spodbudo, obogatitev, je svojevrstna dodana vrednost, kjer starši lahko izbirajo.
V februarju se nam obeta učiteljska stavka…
Vlada se rada pohvali z visoko gospodarsko rastjo, poleg tega pa je povišala plače nekaterim skupinam poklicev. Posledično rastejo apetiti tudi ostalih skupin javnih uslužbencev, ki so plačani iz državne blagajne. Letošnje leto je tudi volilno in takšen scenarij je bilo skoraj za pričakovati. Sindikat le izkorišča okoliščine, ki so mu ponujene skoraj na pladnju.
Intenzivno in kvalitetno poučevanje zahteva »odklop«. Na vašem fb profilu sem zasledil, da je kolesarjenje vaš šport, poleg kolesa pa vas je opaziti še z lopato. Sta ta vaša »zdravilca«?
Šport je nekako moj hobi, nekaj pri čemer se sprostim in prečistim. Sem član kolesarskega kluba Tondach, kjer se skupaj s kolegi iz kluba udeležujemo tudi kolesarskih maratonov. Teh je kar veliko, po celotni Sloveniji, kar pa mi omogoča, da našo čudovito deželo spoznam na še en način, z vetrom v laseh in mnogimi koristmi na počutje in zdravje. S kolegi iz kluba nas druži prijateljstvo in tovarištvo, ne pa tekmovalnost.
Izjemnega pomena pa se mi zdi tudi konkretno fizično delo na svežem zraku. Še večje kot od športa. Odrasel sem na kmetiji, poznam delo na polju, vinogradu in travniku in če se mi ponudi priložnost, še zdaj rad priskočim na pomoč bratu. Tu občutim zadovoljstvo, ob dobro opravljenem delu in še posebej ob so pomoči. Če se pri tem še razmigam na svežem zraku, toliko bolje.
Prihajate iz obmejne občine Razkrižje in ste precej vpeti v tamkajšnjo družbeno dogajanje. Kako doživljate aktualno obmejno problematiko?
Večino ljudi, ki jih je sodba arbitražnega sodišča prizadela, poznam, so moji sošolci iz osnovne šole, nekateri nekdanji sodelavci, prijatelji. Sodba je neživljenjska, saj je sodišče razsodilo samo na podlagi dostavljenih dokumentov. Člani sodišča, kljub temu, da so bili dobro plačani, niso niti enkrat obiskali Razkrižja in si stanja ogledali na terenu. Samo zemljevidi in pisna dokumentacija sta premalo za tako daljnosežno odločitev. Rezultat arbitraže je zamujena priložnost pred vstopom Hrvaške v EU. Takratna vlada se je takrat vedla všečno in ponižno do Evropske unije, sedaj pa Hrvaško skoraj prosjačimo, da naj arbitražno odločitev upošteva. Tisto, kar je v celoti spodbudno, je to ,da proces in rezultat arbitraže ljudi na eni in drugi strani meje ne ovira, da še naprej dobro sodelujejo in živijo tako, da je vpliv meje čutiti minimalno.
Iz vaših odgovorov je zaznati domoljubje!
Pomembno je, da mladim, pa tudi starejšim, ki te vzgoje niso bili deležni, privzgajamo ljubezen do domovine. Da se naše mlade države veselimo in smo na slovenstvo in slovenske korenine ponosni. Sam kot učitelj se zavedam, da je moja naloga tudi spremljanje dogajanja v družbi in razumevanje tega delovanja. O tem moram spregovoriti tudi z mladimi.
Ob praznikih se veselim vsake izobešene slovenske zastave, zato sem prepričan, da čaka našo državo RS še lepša prihodnost. Ko bomo resnično potovali proti ciljem, ki smo jih sanjali in zapisali ob osamosvojitvi, bo to država srečnih ljudi.
Gospod Lenart Barat, najlepša hvala za vaš čas in prijeten pogovor. Želim vam še mnogo uspešnega krmarjenja med interesi učencev, njihovih staršev ter vsemi zahtevami, ki vam jih nalaga šolski sistem. In seveda srečno na poti s kolesom.
Hvala za vašo povabilo na pogovor.
B.P.
