France Prešeren, največji slovenski pesnik je zaslužen, da ravno na današnji dan praznujemo praznik kulture, ki ga je leta 1944 Slovenski narodno osvobodilni svet razglasil za slovenski kulturni praznik. 8. februar je sicer v zgodovino zapisan kot dan smrti velikega pesnika, dan rojstva (zabeležen 3. december) pa kot uganka, da različni ponujeni datumi rojstva ne ostanejo le ugibanja ampak želja po raziskovanju…
Ribičeva kmetija v Vrbi urejena in moderno urejena, oče Šimen napreden gospodar!
France je kot prvorojeni sin leta 1800 v očeh očeta bil namenjen za prevzem kmetije, izobražena in razgledana mama Mina (14 let mlajša od moža Šimna) pa je z vsemi tremi sinovi načrtovala višje cilje. Želela je, da bi ti postali duhovniki, zato jih je že zgodaj učila brati in pisati ter jih pošiljala v različne fare, kjer so poslanstvo duhovnikov opravljali njihovi strici.
France je bil izredno nadarjen in priden učenec, celo zapisan v zlato knjigo kot najboljši učenec. Izkušnje z duhovniškim poklicem, morda bridka izkušnja v času obiskovanja realke v Ribnici (še danes uganka) so ga od mamine želje po opravljanju duhovniškega poklica oddaljili, zato je preko vpisa študija filozofije, katerega tretji letnik je nadaljeval na Dunaju, ciljal na študij prava. Le tega je tudi uspešno zaključil v letu 1827, leto pozneje pa je promoviran za doktorja prava. Zanimivo je, da mu je bila prošnja za samostojno advokaturo zavrnjena kar pet krat, šestič, ko jo je namesto v Ljubljani vložil v Kranju, pa mu je bila odobrena. Žal prepozno, saj je že tri leta (1849) po samostojni advokaturi zaradi ciroze jeter umrl, piše vir www.preseren.net. Napačno naj bi Slovenci (tudi v šolah) verjeli, da je krivec za njegovo smrt bilo prekomerno uživanje alkohola. Sporočilo in zapisi, ki jih danes varuje Janez Dolžan, vodnik v Prešernovi rojstni hiši to informacijo namreč negirajo.
Zdravljica, slovenska himna, bankovec za 1000 tolarjev, Poezije, pesem nezakonska mati…
Bogata dela Franceta Prešerna puščajo mnoga sporočila. Recimo sporočilo, da naj vsak živi v skladu s svojim notranjim bistvom, da se zadržujemo pri poskusih “normaliziranja” drugih…In povezovanje vseh narodov, vseh ljudi dobre volje pod skupnim praporom, pa o siloviti ljubezni do nežnejšega spola ter o ljubezni do naroda, do domovine.
Kulturni praznik ne sme biti sporočilo, da zanemarjamo odnos do svoje domovine ampak zagotovilo, da bomo ljubezen do domovine stopnjevali in še bolj negovali! Le tako lahko kultura postane temelj nacionalne zavesti.
Uredništvo
