Silvija Rajnar je s treningi karateja začela kot otrok. Prag TVD Partizana v Murski Soboti, kjer karate poučuje neumorni Milan Zadravec, je prestopila, ko je bila stara nekaj več kot pet let. Danes, pri 21 letih je karate njena strast, veselje, pri katerem jo podpirajo tako njen partner Marko kot tudi starša. Takšno, kot sem jo spoznal kot bivši predsednik Karate kluba Murska Sobota, jo vidim še danes, nasmejano, polno energije ter jasnih misli in postavljenih ciljev.
Silvija, nekaj več kot pet let ti je bilo, ko si se po ogledu treninga karateja odločila, da je “to tisto”, kar si želiš. Presenetila si celo svoja starša, ko si jima z izjavo »To bom jaz hodila« olajšala razpravo.
Res je. Ko sem si ogledovala trening in v kimonih (oblačila karateistov) opazovala »poteze« karateistov, sem se v tem športu preprosto videla. Ne glede na moja leta, sem bila na ta izziv pripravljena, saj me je k temu športu nagovarjal že moj stric Cvetko iz Švedske, takrat tudi trener karateja. Spomnim pa se, kako je trener Zadravec takrat stopil do mene, me dvignil visoko v zrak in povedal: “Iz te dikline pa še nekaj bo”!
Danes lahko ugotoviva, da je bila tvoja odločitev pravilna. Stene krasijo mnoga priznanja, police so polne pokalov in medalj. Blestela si tako v katah kot tudi borbah, pridobila si si celo naziv Športnice leta Občine Murska Sobota za leto 2012.
Nasmešek. Do danes se je nabralo kar cca. 600 medalj in 100 pokalov, kar 6 krat sem bila državna prvakinja do 15 let starosti, kot ste povedali sem postala tudi Športnica leta Občine Murska Sobota za leto 2012. »Bera« pa bi bila zagotovo še večja, če ne bi staknila poškodbe na medvretenčni ploščici. Ta je zahtevala kar triletno okrevanje, toda strast je ostala, želja po vrnitvi pa je bila premočna. In spet sem tu, sedaj kot državna prvakinja do 21 let v kategoriji mlajših članic in že kot državna prvakinja v kategoriji članic nad 21 let. Prvi naslov sem dobila v novembru 2017 in sicer v Podčetrtku in drugega v februarju 2018 v Velenju. Sedaj sem “fokusirana” v cilj, da stopim na navišje stopnice še na kakšnih večjih tekmovanjih.
Si tudi tekmovalka Slovenske reprezentance, karate pa je po dolgoletnih prizadevanjih in sanjah milijone karateistov postal olimpijski šport. V Tokiu, leta 2020, bodo karateisti prvič tekmovali na olimpiskih igrah. Zato te čaka kar nekaj pomembnih tekem za preboj med najboljše, morda kar pot proti Tokiu!
Drži. Na kvalifikacijskih tekmah si moram »nabrati« določeno število točk, da se lahko kot potencialna kandidatka uvrstim med tiste, ki bodo nastopali na olimpijskih igrah. Kot ste rekli, se bo za nas karateiste to prvič zgodilo v letu 2020, mesto Salzburg pa je bilo prvo, kjer se je zbralo 1600 najboljših tekmovalcev iz 88 držav, kjer smo nabirali prve potrebne točke.
Ta teden odhajaš na balkansko prvenstvo v Istanbul, potem te mogoče čaka tudi Evropsko prvenstvo v Novem Sadu. Kaj vse je potrebno, da tekmuješ med najboljšimi, kaj te žene na poti do »ne biti premagana«?
Predvsem strast do karateja, močna volja, redni in intenzivni treningi, potem pa podpora partnerja Marka ter staršev. Če si predstavljate, da je skoraj vsakodnevne treninge potrebno uskladiti s službo ter ostalimi gospodinjskimi deli, ki si jih deliva s partnerjem, ostane le še čas za počitek in spanje. Smeh! Sicer pa je moj cilj na tatamiju jasen, priti do zmage v vsaki borbi, v karateju uživati in tako »pod črto« priti do čim boljšega skupnega rezultata. Tudi brez finančne pomoči sponzorjev “bi ostala doma”, zato se moram zahvaliti spozorjem Montaža Janez Kovačič s.p., KARBA mge d.o.o., Aluvar Izdelava Kovinskih Izdelkov d.o.o., Dengrad gradbeništvo Denis Rajbar s.p., Avto ŠKAFAR d.o.o., Avto Rajh d.o.o., Erinox d.o.o., Obcini Krizevci pri Ljutomerju, Zavarovalnici sava, Mlinopek d.d. in BTC City Murska Sobota, da me podpirajo in pomagajo na moji poti do sanj.
Silvija, končala si šolo za pomočnico vzgojiteljice, otroke imaš rada, tudi na treningih se otroci radi »sukajo« okrog tebe. Boš morda znanje iz šolskih klopi kdaj uporabila tudi za delo z najmlajšimi?
Sanjam, da bom v prihodnosti imela svoj lastni klub, tam, kjer se prepletata strokovni in pedagoški pristop. Strast do karateja in ljubezen do vzgajanja in poučevanja najmlajših bi mi izpolnila moje sanje, končana šola za pomočnico vzgojiteljice pa mi dosegljivost cilja le približuje.
Silvija Rajnar, takšno, kot te poznam prav gotovo. Naj ti bodo zvezde naklonjene na poti do uvrstitve med najboljše, za nastop na olimpijskih igrah, čez čas pa naj ti ostane še potrebna energija za tvoj lastni klub s prostori, kjer se bodo »kalili« mladi karateisti. V imenu uredništva ti čestitam za vse dosedanje in prihodnje dosežke.
Hvala.
B.P.
