Mladenič pokliče v ugledno podjetje v želji, da dogovori “obvezno prakso”. Prijazen lastnik podjetja se že veseli srečanja z njim, zato mu potrdi predlagani termin. Mladi so prihodnost! Tega se lastnik še kako zaveda, tudi za prihodnost svojega podjetja.
Na dan razgovora se “zalomi”. Mine kar 20 minut od dogovorjenega časa in lastnika čakajo nove obveznosti. Za sestanek, ki ga čaka, bi rad bil dobro pripravljen in prav je, da pride nekoliko prej. Toda, ko razmišlja o danešnjem “svetu” mladih in se odpravi iz svoje pisarne…
Pred vrati zagleda mladeniča, je v spremstvu svoje mame. Sta brez opravičila za zamudo, nato spregovori njegova mama. Z vsem “žarom” hvali svojega sina, medtem, ko ta bežno vzpostavi stik z lastnikom, večinoma pa “se spogleduje” s svojim prenosnim telefonom…
Kakšno sporočilo sta pustila mladenič in njegova mama?
- Kako naj bi lastnik razumel nekoga, ki da pobudo za opravljanje obvezne prakse?
- Kako naj bi lastnik razumel nekoga, ki zamudi več kot 20 minut, brez, da bi za to imel ali navedel opravičljiv razlog?
- Kako naj bi lastnik razumel nekoga, ki se ne predstavi?
- Kako naj bi lastnik razumel nekoga, ki pri devetnajstih s sabo vzame mamo?
- Kako naj bi lastnik razumel nekoga, ki pri devetnajstih pusti, da namesto njega spregovori mama?
- Kako naj bi lastnik razumel…?
Pogovor se je končal, prišel je odgovor. Mladenič priložnosti za opravljanje pripravništva ni dobil. Permisivna vzgoja staršev je že pustila “pečat” na mladeniču!
*Za permisivno vzgojo velja, da je otroku skoraj vse dovoljeno, starši redko kdaj rečejo NE, ne zavedajo pa se, da postajajo sužnji svojega otroka.
B.P.
