Specializirano državno tožilstvo je v iztekajočem tednu potegnilo dve precej nenavadni potezi. Poleg hišne preiskave zoper nekdanjega notranjega ministra Aleša Hojsa je nato vložilo še zahtevo za sodno preiskavo proti premierju v zadevi njegovih političnih pritiskov na delo policije. Obe potezi imata politične obrise, pretekle vzporednice, kljub temu da sta po svoji naravi povsem različni. Specializirano državno tožilstvo prav tako obe preiskuje mnogo prepozno.
Spomnimo se, hišna preiskava pri nekdanjem notranjem ministru Hojsu je potekala zaradi suma, da je ta leta 2021 izdal informacijo Kavaškemu klanu. Zamuda je torej večletna in glede na informacije, ki so na voljo v javnosti, pristojni organi ne razpolagajo z omembe vrednimi dokazi. Če bi, jih verjetno ne bi iskali v hišni preiskavi. Hojs je sume kategorično zanikal. Zgodba pri Golobu je povsem drugačna. Obtožbe, ki sta jih zoper njega v javnih pismih objavila Bobnarjeva in nekdanji vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije Boštjan Lindav, so jasno izražene. Za obtožbami ne stoji neznana oseba, temveč nekdanja notranja ministrica in nekdanji prvi šef policistov. Tomšič pravi, da dogajanje v tem tednu spominja na razvpito odločbo KPK, ki je pred leti hkrati “obsodila” predsednika SDS Janeza Janšo in Zorana Jankovića.
“Vselej je nek vtis, da ne gre za normalno, strokovno, nepristransko delo pravosodnih organov, ampak da nekdo stoji od zadaj,” komentira Tomšič in dodaja, da se oba primera procesira absolutno prepozno.
Bodo Golobovi privrženci migrirali k Prebiliču?
Podrobnim opazovalcem slovenske politike pa ni ušla še ena dinamika, da se tudi zoper kandidate tranzicijske levice proti koncu njihovega mandata običajno začnejo pojavljati obremenilne zgodbe. Namen tovrstnih zgodb je jasen – ozadja, ki so jih ustvarila, se jim po enem mandatu odpovejo in lansirajo novega kandidata. Obremenilne zgodbe, lansirane zoper “ponošeni” novi obraz pa tlakujejo izvolitev novemu. Zato se samo od sebe ponuja vprašanje, ali sedaj opazujemo točenje glasov od Goloba k Vladimirju Prebiliču, novemu obrazu zakulisnih centrov moči.
Tomšič meni, da bi kaj takega bilo mogoče predpostavljati, a je hkrati skeptičen: “Ni samoumevno, da bo Prebilič avtomatično pobral te glasove, kot je to naredil Golob,” pove Tomšič. Na podvprašanje, v čem so bile zadnje državnozborske volitve drugačne, odgovarja: “Zagotovo je bil tisti čas nekaj posebnega, epidemija se še ni končala, ljudje so imeli zadosti dolgotrajnih protikovidnih ukrepov. Gibanje Svoboda pa je bilo nato instalirano precej posrečeno z vidika političnega PR-ja in poudarjanja svobode.” Tomšič nadaljuje, da sedaj takšnih političnih momentov ni, tedaj je bil namreč na oblasti Janez Janša, sedaj pa veliko težje strašijo z nekom, ki ni na oblasti, in tako ustvarjajo “antijanšizem”.
Bi Golob moral odstopiti?
Prvič po začetku Golobovega mandata se zdi, da bi moral premier odstopiti, ne le zaradi nesposobnosti in hudih napak pri delu, pač pa zaradi njegovega lastnega političnega interesa. Zakaj? Mediji bi se ob njegovem odstopu prenehali ukvarjati z afero političnih pritiskov na policijo, postopek zoper njega zaradi političnih pritiskov bi izgubil veter v jadrih, hkrati pa bi tudi prehitel Prebiliča, še preden bi se njegov politični projekt uspel zares postaviti na noge.
Tomšič pa odgovarja, da je zadeva vendarle malce bolj kočljiva: “To bi bila dvorezna poteza. Mogoče bi s svojim umikom res vzel veter iz jader (postopkom zoper njega, op. a.), lahko pa bi bi se njegov umik razumel kot nekakšno priznanje, da so bile obtožbe zoper njega upravičene, in bi se tako podal na volitve kot predsednik vlade v odstopu. To bi delovalo kontradiktorno.”
Ž.K.
