Neučinkoviti ukrepi v zdravstvu se bodo preslikavali tudi na področju vzgoje in izobraževanja
Slovenski izobraževalni sistem se približuje podobni situaciji, ki smo ji priča na področju zdravstva. Skupni imenovalec pri razlogih za skorajšen kolaps zdravstvenega sistema in podobno situacijo v izobraževalnem sistemu je slabo vodenje sistema kot takega, svoje pa je dodal še izbruh pandemije covid-19.
Po ocenah Združenja ravnateljev osnovnih in glasbenih šol v Sloveniji trenutno primanjkuje od 4.000 do 5.000 učiteljev. V osnovnih šolah najbolj primanjkuje računalničarjev, matematikov, fizikov in učiteljev razrednega pouka. Tretjina učiteljev v osnovnih šolah je starejših od 50 let, v srednjih šolah pa naj bi bila situacija še hujša, saj naj bi bila starejših od 50 let kar polovica učiteljev. Ob vsem tem pa skrbi dejstvo, da se delež učiteljev, mlajših od 30 let, zelo zmanjšuje. Številni mladi, ki se sicer odločijo za učiteljski poklic, si po letu ali dveh zaradi slabe plače in preobremenjenosti premisli in učiteljske vode zapusti.
Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je napovedalo pripravo celovite reforme in orisalo prve korake, ki trenutno obsegajo predvsem prenovo učnih načrtov, kar pa po mnenju izobraževalnih interesnih združenj drvenja v prepad ne bo zaustavilo. Nobena reforma nam ne bo pomagala, če ne bo učiteljev, ki bi otroke poučevali. Pristop torej potrjuje povsem napačen koncept vodenja države v tej občutljivi situaciji, saj se bodo neučinkoviti ukrepi v zdravstvu več kot očitno preslikavali tudi na področju vzgoje in izobraževanja.
Vsebina ukrepov na področju osnovnošolskega izobraževanja, stanje katerega je zaradi slabega vodenja sistema kot takega že tako ali tako zaskrbljujoče, pomeni nezaupnico izvedbi pedagoških študijskih programov. Vse večji odstotek absolventov namreč situaciji v razredih enostavno ni kos. Učitelji opozarjajo, da tudi tokrat ključne poteze pri reformah vlečejo profesorji na fakultetah, ki o situaciji po šolah nimajo realne slike.
Eden ključnih stebrov prenove učnih načrtov bo, kot kaže, uvedba formativnega spremljanja v učne načrte, kar pa bi že pri učitelju začetniku moralo biti stalnica. Po mnenju večine učiteljev in ravnateljev bo na podlagi dosedanjih izkušenj prišlo do zgolj še enega dodatnega uradniškega dela, ki bo zakonsko predpisano, učinka pri znanju otrok pa ne bo prineslo. Vsak uspešen učitelj že sedaj svoje delo permanentno analizira, na podlagi ugotovitev išče nove načine dela ter se v skladu s tem tudi stalno dodatno izobražuje. Dokler ne bo glede tega prišlo do miselnega preskoka tudi pri predavateljih na pedagoških študijskih programih, bo vse skupaj ostalo mrtva črka na papirju.
Podobno kadrovsko situacijo na področju šolstva beležijo tudi v Nemčiji. Po podatkih nemškega učiteljskega združenja je med aktivnimi učitelji veliko starejših, ki so pred upokojitvijo, do leta 2030 pa naj bi ob takšnem trendu v Nemčiji primanjkovalo kar 80.000 učiteljev. Največ učiteljev že sedaj primanjkuje na področju matematike, fizike, kemije, glasbe in umetnosti.
A za razliko od naše vlade je nemška strokovna javnost v sodelovanju z deželnimi vladami pristopila k reševanju konkretnih kadrovskih težav in išče načine, kako v prvi fazi zagotoviti ljudi, ki bodo poučevali otroke.
Pri nas smo podobno kot v zdravstvu, začeli z iskanjem “tople vode”, saj se je vlada odločila za prenovo učnih načrtov, še preden je bila izvedena analiza prenove, ki je potekala med leti 2008 in 2011. A tudi tista je bila izvedena brez konkretnejše analize Gabrove uvedbe devetletke leta 1998. Sta vloga Slavka Gabra pri tokratni šolski reformi in “nevladna aktivnost” Dušana Kebra zgolj naključje?
M.Z.
