Na socialnem omrežju se je oglasila Nina Štojs, še ena mamica, ki želi opozoriti o alarmantnem stanju v našem zdravstvu. Tistem, za katerega z vplačili skrbimo pridni zaposleni in od katerega bi pričakovali, da “funkcionira” tako, kot si to najbolj zaslužimo. Žal se dogaja, da pristojni ne znajo (in ne želijo) alarmantnega stanja urediti po meri uporabnikov storitev, raje skrbijo za razvejani plenilski “klan”, ki odžira pomemben del denarja in odganja sposobne zdravnike iz Slovenije. Mamičino sporočilo z bralci delimo brez popravkov!
“Čigavo zgodbo naj vam povem? Filipovo? Mojo? Našo? Preveč bi bilo branja, da povem, kaj vse se je zgodilo v pičlih dveh mesecih. Medtem, ko Filipova sestrica dvojčica uživa doma, v naročjih naju, babic in tet, Filip še ni bil doma. Niti se še ni bil v vozičku, na svežem zraku ali pa samo brez kanalčkov za hrano, zdravila inp. Moj dvomesečni sinček je imel prirojeno srčno napako, ampak ne majhno. Veliko in kompleksno. Tisti, ki ste nam blizu, veste kaj smo prestajali.
Zelo smo razočarani nad slovenskim zdravstvom. Da ne bo pomote, ne govorim o zdravnikih ali medicinskih sestrah, tehnikih…Govorim o politiki, o funkcionarjih, o denarju…Toliko kaosa okoli otroške srčne kirurgije, toliko polen pod nogami, toliko vsega…vsega narobe…Filipa smo skoraj izgubili, bil je…ohh, ne zmorem niti opisati…
Filipov srček je danes sicer popravljen in sicer v tujini…Za kar se globoko zahvaljujem prof. Štefanu Groseku, ki je bil edini, ki se je zavzel za Filipa, da je sploh imel možnost biti operiran. Ker na začetku se je čakalo in čakalo in je mali polhek dobil še nekrozo črevesja. Še vedno verjamem, da bi bil Filip morda že z nami, če bi se ga na srčku operiralo prej. Tako pa ga čaka že četrta operacija v njegovem tako kratkem življenju.
Hudo mi je, vsak dan, ko se odpravim k njemu v pediatrično kliniko. Hudo mi je zaradi lastne nemoči, zaradi vseh napak sistema, zaradi vseh birokratskih vozlov…Veste, ne morem s prstom pokazati na nikogar (ko si v šoku, prestrašen starš, »ta glavni« pa znajo zelo diplomatsko in po ovinkih povedati stvari, da si čisto zmeden), v sebi pa sem prepričana, da je v sistemu otroške srčne kirurgije prišlo do odločanja tistih, ki gledajo na denar, na lastno korist in ne tisti, ki preživijo dneve na intenzivni v pediatrični in v porodnišnici…Tisti, ki nimajo izkušnje s hudo hudo bolnimi otroki in to je narobe…Ker vem, da se da…A kot starša, sva izkusila tudi, da nama ni bila dana nobena možnost odločanja ali sodelovanja pri odločitvah.
Veste kateri so bili moji srečni trenutki v zadnjih mesecih, takrat ko se je Filipu dvignila saturacija, takrat, ko sem zagledala rožnate predele kože na njegovem telesu, ker je to pomenilo boljšo prekrvavitev, ko je pojedel več kot 5 ml mleka, ko so mu dan za dnem zmanjševali št cevk napeljanih v njegovo majhno telo…In ko me je prvič pogledal…Ja na srečo, veliko srečo Filipov srček bije in moj fantek je lepe dojenčkaste rožnate barve…
S Filipom je celotna družina, popraviti pa se mora še črevesje. Vem, da bo Filip zmogel…ker se je odločil živeti, ker je borec.
A v tej zgodbi je tudi veliko dobrih ljudi, res bi želela, da se ve, da smo hvaležni celotnemu osebju porodnišnice Ljubljana (EINT in medicinskam sestram na oddelku C), Še posebej se zahvaljujem prof. Štefanu Groseku, za odkritost, direktnost in pogum, hvala zdravnikom intenzivistom in medicinskim sestram in tehnikom na intenzivni KOOKIT, hvala da ste se za mojega sina borili kot za lastnega in hvala medicinskim sestram na oddelku KOOKIT, da Filipa pocartate takrat in poskrbite zanj, ko ga jaz ne morem in me potolažite, ko vidite, da je tudi staršem težko…Hvala tudi dr. Maučecu in kardiologom, ki delate v korist mojega zaklada…
Zakaj ta zapis? Ker želim, da se ga deli, ker želim, da se starši, ki se bodo znašli v podobni situaciji zavejo, da niso sami in da imajo moč in da morajo zahtevati! In ker tem staršem, družinam z veseljem odgovorim na kakšno vprašanje…Dovolim delitev zapisa! #otroškasrčnakirurgija #pediatričnaklinika #kardiologija
