Marija nas vabi, da doživimo lepoto stvarstva in njegovo zdravilno moč
Na predvečer praznika Marijinega Vnebovzetja smo za nagovor vsem bralcem Pomurskih novic zaprosili turniškega župnika, patra Tonija Brinjovca
Na vrhuncu poletja praznuje Cerkev praznik Marijinega Vnebovzetja. Marija z dušo in telesom vzeta v nebo. V Mariji slavimo, da celo v smrti z dušo in telesom pridemo k Bogu. Telo bo razpadlo, toda s tem praznikom verujemo, da bomo z vsemi izkušnjami, ki smo jih pridobili v telesu, sprejeti v Božje Kraljestvo. Vse globoke izkušnje doživimo preko telesa: izkušnjo ljubezni, prijateljstva, žalovanja, upanja in trpljenja. To je torej praznik, ki poudarja dostojanstvo telesa. In v Mariji nas bogoslužje usmerja na stvarjenje. Vnebovzetje nas vabi, da doživimo lepoto stvarstva pa tudi njegovo zdravilno moč. Zato tudi blagoslov cvetja in zelišč na veliko mašo ali velik šmaren.
V nadaljevanju nam pater Toni zapiše nekaj več o pomenu čaščenja Marijinega Vnebovzetja.
Začetek našega odrešenja
Po prvem grehu je med človekom in Bogom nastal prepad, ki se je s kasnejšimi grehi samo še povečeval. Človek tega prepada ni mogel premagati sam od sebe. Potreben je bil poseg Boga. In tako pride Bog med ljudi. Ni prišel kot nekaj zunanjega, prišel je kot eden izmed nas. Prišel je iz žene, kot vsak človek. Da pa se je to zgodilo, je potreboval posebno ženo, ki je bila pripravljena sodelovati s Svetim Duhom. Marijino Brezmadežno spočetje omogoča, da lahko izpolni to poslanstvo Božje matere. Začetna milost brezgrešnosti je pripravila Marijo na srečanje in Gospodovo oznanjenje. Že s tem dejanjem nas Marija nagovarja. Bog ne odrešuje preko in mimo nas, ampak z nami. Želi naš svoboden pristanek. Tako je Marijina privolitev začetek našega odrešenja. Devica Marija je žena vere in naš zgled. Lahko bi ji rekli – učiteljica vere. Zato ji veljajo besede evangelija: »Blagor ji, ki je verovala …« To je del Elizabetinega vzklika, ki v Mariji prepozna vero in zaupanje v Božje delovanje. Vera je velik Božji dar. Ta dar je prvi blagor tistemu, ki veruje v obljubo in hodi v zaupanju po poteh našega Gospoda. Marijina volja je enaka volji Boga. In dokončno se pri Mariji uresniči enost življenja in službe, poslanstva in življenja v njenem Vnebovzetju.
Marijino Vnebovzetje
Marijino vnebovzetje je največji Marijin praznik. In zdi se, da je ta praznik kot logično nadaljevanje in potrditev našega največjega praznika, velike noči, ki svoj vrhunec doseže v praznovanju Jezusovega Vnebohoda. Zato je to praznik veselja, ki jasno pokaže, kako Devica Marija kot posebna božja izvoljenka, doseže cilj – nebesa.
Marijino Vnebovzetje nas spominja, za kako visoke cilje in kakšno neminljivo srečo je Bog ustvaril človeka. Seveda, če je človek le pripravljen sodelovati z Njim. Marija, ta žena, se je odlikovala v trdnem zaupanju v Boga in zvestobi ter pripravljenosti, da izpolni Njegovo voljo odrešenja. Ponižna dekla Gospodova je dala prostor Gospodu. Ponižnost je torej drža, ki prikliče Boga. Dati prostor Bogu nam omogoča duhovno rodovitnost in dosego našega cilja – zveličanje duše in poveličanje v Nebeškem kraljestvu.
Blagoslov cvetja in zelišč
Na vrhuncu poletja praznuje Cerkev praznik Marijinega Vnebovzetja. Marija je z dušo in telesom vzeta v nebo. V Mariji slavimo, da celo v smrti z dušo in telesom pridemo k Bogu. Telo bo razpadlo – toda s tem praznikom verujemo, da bomo z vsemi izkušnjami, ki smo jih pridobili v telesu, sprejeti v Božje Kraljestvo. Vse globoke izkušnje doživimo preko telesa: izkušnjo ljubezni, prijateljstva, žalovanja, upanja in trpljenja. To je torej praznik, ki poudarja dostojanstvo telesa. In v Mariji nas bogoslužje usmerja na stvarjenje. Vnebovzetje nas vabi, da doživimo lepoto stvarstva pa tudi njegovo zdravilno moč. Zato tudi blagoslov cvetja in zelišč na veliko mašo ali velik šmaren.
Pobožnost do Device Marije
Slovenci smo Marijin narod in se radi zatekamo k naši Nebeški Materi. V tem odnosu do Marije so se oblikovale številne pobožnosti, ki se zasidrajo v srca ljudi. Od romanj v Marijina svetišča, do molitve rožnega venca, procesij in še bi lahko naštevali. Tokrat bi izpostavil in povabil k dvema izrazoma pobožnosti: procesiji z Marijinim kipom in hoji okrog Marijinega oltarja. V zadnjih desetletjih se je na predvečer Marijinega praznika uveljavila procesija s svečkami za Marijinim kipom. Procesija ima svoj pomen. Če imenujemo Marijo Skrinja zaveze, lahko hitro najdemo povezave s Svetim pismom in osvajanjem Jerihe. Izraelci so nosili skrinjo zaveze in tako je padlo obzidje … Procesija za Marijinim kipom izraža intenzivnost naše prošnje Bogu in priprošnje Materi in Devici. Med procesijo se moli ali poje. Procesija se sklene v cerkvi, kjer romar gre okrog Marijinega oltarja. Tudi to ima svoj pomen. Ko človek simbolno stopa okrog Marijinega oltarja, povabi Marijo na svojo življenjsko pot, da Marija s svojo zgodbo odgovarja na naša življenjska vprašanja in situacije. Vsaka prava marijanska pobožnost nas slej ali prej pripelje do Kristusa, tako tudi romanje za »veliko mašo«.
Marijo častimo zaradi njene skladnost med svetostjo njenega poslanstva in svetosti življenja. Je zgled izpolnitve poklicanosti. Častimo jo zaradi njene svetosti. Pravo in absolutno češčenje pripada samo Bogu. Mariji pa je zaupano tudi vse človeštvo, saj je Mati Cerkve. Mnogo lažje bomo hodili skozi življenje, če se bomo zaupali in priporočali naši Materi in Devici. K pobožnosti do Marije spada tudi posvetitev. In kadar koli se ji posvetimo, postanemo v njenih rokah, kakor je ona v Božjih rokah, orodje božjega usmiljenja. Prepustimo se njenemu vodstvu, prepustimo se njeni materinski roki. Če nas bo ona vodila, bo naš čolnič življenja varno plul po morju življenja. V končni fazi je Marija žena, ki je strla kači glavo. Torej nepogrešljiva sopotnica v duhovnem boju. Mati Marija je najbolj varna in najhitrejša pot do Jezusa. Kakor je Jezus prišel do nas po Mariji, tudi mi prihajamo po Mariji do Jezusa.
M.Z.
