Danes smo se zbrali, da s pesmijo počastimo pogum Maribora in branilcev Peker pred 30 leti

“Vidim znane obraze, ki ste bili takrat bodisi naborniki bodisi tiste, ki ste z orožjem v roki branili prvo generacijo slovenskih fantov, ki so prvič v zgodovini v mirnem času služili domovini.

 V resnici ni šlo za dogodke, ampak je šlo za uverturo obrambe Slovenije, uverture vojne za Slovenijo, šlo je za prvo merjenje realne moči med Slovenijo in Beogradom, med slovensko teritorialno obrambo in slovensko policijo in JLA na drugi strani, za merjenje moči med enotami, ki smo jih ustanavljali za to, da bi lahko zgodovinsko odločitev slovenskega naroda na plebiscitu zavarovali z realno silo in seveda med enotami, ki so to hotele preprečiti.

Prve slovenske nabornike smo vpoklicali v Pekre kot tudi na Ig in JLA je takrat zahtevala razpustitev obeh centrov. Vendar pa se je napad in poizkus razpustitve centra s silo zgodil samo v Mariboru. Kasneje v desetletjih, ki so minila od te konfrontacije, je postalo jasno, da je JLA oziroma Beograd takrat izbral Maribor zaradi napačne ocene. Ocenjevali so, da bodo ljudje podprli, da se s silo zatre osamosvojitvene težnje Slovencev, ker je Maribor imel del industrije, ki je bil povezan z vojaško oborožitveno industrijo in ker so smatrali, da je Maribor eden od centrov jugoslovanskega delavstva. Namesto tega se je Maribor junaško uprl. In danes se bomo s pesmijo, glasbo, umetnostjo poklonili pogumu Maribora pred 30 leti.

Če Mariborčani takrat ne bi zaustavili okrepitev, ki jih je poveljnik 31. korpusa pošiljal v Pekre, potem je veliko vprašanje, ali JLA dejansko ne bi uporabila sile proti slabo oboroženim branilcem. Če Mariborčani ne bi prišli na ulice takrat, ko so v kasarnah v Mariboru tanki prižigali motorje, potem je veliko vprašanje, ali bi lahko takrat situacijo obvladali brez večjih žrtev.

Danes se spominjamo tudi Josefa Šimčika, prvega Slovenca, ki je umrl v tem spopadu oziroma obrambi v uverturi vojne za Slovenijo, Spominjamo se velikanskega poguma slabo oboroženih branilcev in samih nabornikov v Pekrah, ki so noč in dan, praktično 24 ur, poslušali hrumenje oklepnikov, tankov, grozeče napovedi, pozive o predaji in spominjamo se tudi tistih, ki so se potem pogajali na mariborski občini pa so jih s prevaro zajeli.

Moramo se spomniti tudi na to, da je bil Maribor izbran kot smo potem videli v obveščevalnih poročilih JLA tudi zato, ker so računali, da ima kontra-obveščevalna služba JLA – tajna služba KOS v strukturah slovenske lokalne in državne oblasti v Mariboru toliko svojih pripadnikov, da bodo lahko situacijo obvladali. Niso je. Teh pripadnikov ni bilo toliko kot so nanje računali, kljub temu pa so ti omogočili, da je prišlo do vpada v mariborsko občino in do zajetja pokrajinskega poveljnika TO in do drame, ki smo jo potem reševali tako, da je Slovenija zaprla infrastrukturo objektov JLA in se začela pogajati.

Takrat je Slovenija preizkusila trdno vztrajanje na svojih stališčih: obeh centrov nismo zaprli, kljub temu, da je potem prišlo še nekaj ultimatov in kljub temu, da je bilo tudi iz slovenske politike veliko pozivov, da to nima smisla, da morajo naborniki domov, deloma je bila ta skrb upravičena, še posebej pri starših nabornikov, ki so pošiljali pisma, a vedeli smo, kaj bi se zgodilo, če bi popustili. Na tej točki smo vzdržali. Preizkusili smo korake, ki so nekje na meji med pogajanji in oboroženim bojem, se pravi blokade vojašnic, odvzem infrastrukture in to je bila dobra, kot pravijo gasilci, mokra vaja za junij in julij kasneje, ko se je vojna dejansko v polnem obsegu tudi začela.