Spoštovani starši, vaš otrok je spet “odprl” šolska vrata in če komu, potem je najtežje (ali najlažje) ravno njemu. Vi ste le soudeleženec v procesu njegovega odraščanja in guljenja šolskih klopi, žal pa se boste spet obrenjevali (po vašem) z vsakim odklonom od pričakovanega.
Drugačnost in raznolikost otrok je tisto, kar bi si kot družba morali želeti, občudovati, se ob njej razveseljevati!
V šolskem procesu se vse več govori o pomenu raznolikosti in individualne obravnave posameznika. Vse več se govori o potencialu prepoznavanja posameznikove “drugačnosti” in pomenu razvijanja le te. Toda, vsak odklon od te “drugačnosti” zahteva potrebo po drugačnem pristopu in obravnavi, jemlje čas, energijo, povzroča stres…Žal, tudi vam!
Vsakodnevne obveznosti, skrbi, naložene naloge in potreba po nadzoru!
Otrok prihaja domov, ima naložene obveznosti v obliki nalog, ponavljanja snovi…njegov odziv na te obveznosti prinaša učiteljevo percepcijo o sledenju, poslušnosti, osvajanju snovi. Prinaša pomen uspešne zgodnje vzgoje v družinskem krogu glede pomena prejemanja znanja, prejema ocene, otrok je s starši dan pred dejstvo, sodi se o prihodnjem vključevanju v delovni proces…Toda, je “predana” snov na način, ki so ga deležni otroci res tako pomembna, da bi se spozabili na vse vrline, intelektualne vragolije, motorične sposobnosti, sposobnosti vživljanja otroka v imitiranje drugih ljudi, živali, posnemanje vesoljskega prostora, plesa, ustvarjanja…DA BI DAJALI POMEN SAMO TEJ OCENI!
Šola ni vse, otrok ima še mnogo drugih pomebnih lastnosti in vlog v življenju, ki jih bo “(pre)hodil”!
Zavedanje o tem, da šola res ni vse in, da nam je otrok skozi odraščanje lahko v ponos z mnogimi posebnostmi, drugačnostmi in danostmi, nas bo skupaj z otrokom le osrečevala. Otrok mora biti drugačen od soseda, od vrstnikov, od svojih generacij, prijateljev…Ta drugačnost je potrebna in pomembna za nas in za našo družbo. Drugačnost je izziv! To razumeti, pa je temelj za pomirjenost in veselje ob zaznavanju “te” drugačnosti.
Šola je samo ena izmed “poti”, ki jo hodimo v času odraščanja. Bolj se jo veselimo skupaj z otrokom, bolj srečni smo mi in otrok!
Šola ponuja prijatelje, lahko odlične, lahko samo dobre ali povprečne. Ponuja izjemne učitelje ali samo dobre ali povprečne. Kakšne, bo otrok hitro “odločil” sam. Ponuja veselje ali strahove. Sam se bo odločil, kakšne občutke mu povzroča. Naša naloga pa je, da mu te “izbire” ne spreminjamo ampak mu stojimo ob strani, ga poslušamo in jih sprejemamo takšne, kot so. Najboljše seveda!
Ne pozabimo, objem, poljub, aktivnosti, ki sproščajo, so kamen modrosti v času “potovanja” otroka, najdragocenejša vrlina pa je in ostaja poslušanje!
Potovanje hitro mine, naš dragulj pa hitro odraste. Ocena ni vse, šolski uspeh tudi ni vse, zato je ena izmed najpotrebnejših in najdragocenejših vrlin ravno “drugačnost”. Tista, ki ni univerzalna, uniformirana, tista, ki smo jo pri otroku pustili, da je rasla, živela in zaživela! Tista, ki je otroku pustila, da je igral, živel, se smejal, užival in “bil drugačen”.
Starši, pustimo, da se otrok razvija po svoje!
Starši, prepoznajte posebnost vašega otroka. Pustite jo, da prednjači, živi, prihaja na plano znova in znova. Občuujte otroka, kako ob njen živi, se smeje in “poleti”. Je lahko še bolj dragocenejše, kot ta drugačnost!
B.P.
