Po napovedih bi moral danes pred sodišče stopiti Anton Požar, ki pa mu vabilo iz neznanih razlogov ni bilo vročeno, tako da so danes zaslišali samo dve priči. Že včeraj pa smo poročali o tem, da razlogov za ta kafkovski proces ne bi smelo biti, razen v primeru, če bi sedaj že nekdanja gospodarska družba Imos prepoznala, da je bila s poslom Trenta oškodovana in bi nadzorniki v njenem imenu vložili ovadbo. Vendar oškodovanja ni bilo, pač pa je bil iniciator sojenja, kot smo že pisali, Komisija za preprečevanje korupcije, v njenem imenu njen drugi predsednik Goran Klemenčič, ki je po volitvah leta 2014, ko je bil Janez Janša že v zaporu, za nagrado postal minister za pravosodje. Janša je danes na omrežju X to potrdil takole:
https://twitter.com/JJansaSDS/status/1880177219416494323
Imos pač ni bil državni kolhoz
Ergo: Imos je bila zasebna gospodarska družba in ne nek državni kolhoz, torej bi bil edino Imos kot pravna oseba legitimni ovaditelj, če bi šlo res za oškodovanje. Vendar pa doslej nihče od nekdanjih vodilnih na Imosu tega ni potrdil. Še več, nakup posesti v Trenti je bil pravzaprav za gospodarsko družbo, sploh pa v takšnih pogojih, kot so bili pred dvajsetimi leti, ko so banke z ugodnimi ponudbami kreditov spodbujale rast nepremičninskega trga, bagatelen posel. Takšne posle, vključno s krediti, so urejale Imosove strokovne službe, ob tem pa je bilo posestvo v Trenti kupljeno iz Imosovih lastnih sredstev (in ne iz kreditov). Še več, danes smo denimo izvedeli, da je Imos v tistem času celo položil nekaj depozitov na banke, kar pomeni, da je bila to takrat zelo uspešna družba, ki je predvsem kupovala zemljišča na degradiranih območjih (nekdanje propadle tovarne) in jih nato razvijala, ob tem pa je kupovala tudi manjša zemljišča, tudi kmetijska. Šele zaostrene razmere po letu 2008 z globalno finančno krizo so povsem spremenile navade bank ter s tem poslale tudi mnoge gradbene in nepremičninske družbe na smetišče zgodovine. Torej ne bo držalo, kot trdijo nekateri razširjevalci lažnih novic, da je preplačano zemljišče v Trenti spravilo Imos v stečaj.
Seveda je treba uvodoma pojasniti, da je obtožnica slonela na domnevi, da se na nekdanjem Janševem posestvu (tj. Tonderjevi domačiji) v Trenti ne da graditi ničesar (tako so na veliko veselje mainstream medijev javno trdili tudi nekateri cenilci). Kar pomeni, da je po prepričanju tožilcev (Boštjan Valenčič in Luka Moljk) Imos odštel bajno kupnino za menda ničvredno posestvo, kjer stojijo tri »podrtije«, dostop z avtom ni mogoč, prav tako ni komunalnih priključkov. Toda resnica je povsem drugačna in danes se je to dokončno pokazalo.
Ni res, da se nič ne da graditi
Najprej je pričala Manca Plazar, arhitektka in urbanistka, ki pa je pravzaprav v veliki večini potrdila to, kar je proti koncu lanskega leta povedala že njena poklicna kolegica Lidija Dragešić. Torej, obstaja možnost projekta: ali obnova obstoječih nepremičnin (so namreč tri, stanovanjski objekt, gospodarsko poslopje ter kmetijski objekt) ali nadomestna gradnja v obstoječih gabaritih in s tradicionalnimi materiali. Seveda po obstoječih prostorskih aktih, kot so takrat veljali. Gre pa za samotno kmetijo, ki ni neposreden del naselja, sestavljena pa je iz več delov posestva: stavbno zemljišče (nepremičnine z neposredno okolico), gozd in zemlja za obdelovanje. Ob tem je bila tudi polemična z združenjem sodnih cenilcev ter izvedencev za gradbeno stroko (SICGRAS), ki so ji očitali, da je investitorju dajala nerealno upanje v to, da bi zemljišče lahko razvil. Sama je namreč izhajala iz prostorskih aktov.
V nadaljevanju je pričal cenilec Izidor Salobir, inženir gradbeništva in univerzitetno diplomirani ekonomist z vsemi licencami za cenitev nepremičnin. Po obrazložitvi svoje metodologije ocene je izhajal – kar se denimo pri nekaterih drugih cenilcih in cenilkah, kot sta Breda Zorko in Nikolaja Kogovšek Gilčvert ni zgodilo – tudi iz primerljivega prometa z nepremičninami na tem območju. Pri tem je parcelo najprej razdelil na severni in južni del, na slednjem se tudi nahajajo gradnje. Prvega, velikega dobrih 12.000 kvadratnih metrov, je ocenil na skoraj 136.000 evrov, drugega, ki je manj primeren za razvoj, pa na nekaj manj kot 7000 evrov. To pomeni, da je po njegovo posestvo takrat bilo vredno 140 tisoč evrov, kar je še več, kolikor je zanj odštel Imos. Pri tem je zavrnil, da bi morala cenitev slediti ceni, ki jo je določila Geodetska uprava (GURS), češ da je to sedemkratnik te cene. Nekatere parcele so bile namreč prodane tudi po precej višjem faktorju v primerjavi s ceno GURS, ki izračunava neko državno povprečje. »Lahko primerjaš avtomobil z avtomobilom, ne moreš primerjati avtomobil z letalom,« je ob tem dejal.
Celo glamping turizem bi lahko razvijali
Po Salobirjevem mnenju bi bilo mogoče v okviru obstoječih aktov na tej posestvi mogoče razvijati t. i. glamping turizem – in, kot je avtorju teh vrstic zaupal prvoobtoženi Branko Kastelic, je Imos za namen tovrstnega razvoja imel soglasje vlade. Salobir je spomnil, da za postavitev glamping hišic in wc kabin ni potrebno gradbeno dovoljenje, način gradnje pa bi bil možen tako, da to ne bi predstavljalo posega v integriteto Triglavskega narodnega parka (TNP). Slednji je, kot je pred tem spomnila Plazarjeva, celo neke vrste bonus, kar je Salobir dodatno utemeljil s tem, da so trendi razvoja turizma takšni, da si vse več ljudi dopusta v neokrnjeni naravi. Tonderjeva domačija z vsemi pripadajočimi parcelami se nahaja v neposredni bližini reke Soče, v bližini je tudi primerna plezalna stena. Takšno vizijo je Salobir predlagal kot možnost, kako bi Imos omenjeno posestvo razvijal, pri tem pa je ponudil tudi izračun, kolikšen strošek bi to pomenilo za vlagatelja, tudi morebitnega najemnika posestva za potrebe kampa. Po njegovo je možno na gradbeno primeren način rešiti tudi težavo glede dostopa čez reko Sočo, kjer se nahaja le brv.
O cenitvi izvedencev Sicgrasa je Salobir sicer dejal, da je to treba opraviti kot zaključeno celoto, ne pa po posameznih stavbnih, gozdnih in kmetijskih površinah, kot so se je lotili oni, predvsem pa, da je za izhodišče potrebno vzeti primerljive posesti na območju. No, ta vprašanja seveda kažejo tudi na številne primere sprememb namembnosti nepremičnin, kjer so s preprodajo nepremičnin nekateri bajno obogateli. Toda, po Salobirju sprememba namembnosti sploh ne bi bila potrebna za razvoj glamping turizma v Trenti.
Obtožnica je povsem neutemeljena, bodo botri stisnili sodnico?
Skratka, mnenje cenilca Salobirja je tako povsem razbilo tezo o domnevni enotni oceni gradbene stroke, da gre v primeru nekdanjega Janševega posestva v Trenti za zemljišče, na katerem ni mogoče narediti ničesar in da je bil zato posel med Janšo in Imosom le »navidezen«. S tem pa je Salobir tudi tožilce spravil v neroden položaj. To sicer še nič ne pomeni, saj lahko sodišče še vedno na prvi stopnji lahko odloči o krivdi trojice (Janša, Kastelic in Klemen Gantar), a že zdaj je jasno, da če se takšna sodba zgodi, bo to dokaz povsem jasnega političnega ozadja takšne sodbe ter evidentne zlorabe prava v namen posega v politično tekmo pred volitvami. Ob tem ni tako nepomembno tudi to, kar sporočajo naši viri: da bi lahko zaradi zasebnega posla sodnice Cvetke Posilovič pri spremembi namembnosti kmetijskega zemljišča globoka država slednjo stisnila v kot in jo izsiljevala. Če se samo spomnimo, na kakšen način so se botri iz ozadja kruto maščevali uglednemu, sedaj že nekdanjemu kazenskemu sodniku Zvjezdanu Radonjiću, je v naši mogoče prav vse.
G.B.
