V času, ko se soočamo z različnimi življenjskimi izzivi, se mnogi med nami občasno počutijo izgubljene ali ujete v stiske, ki se zdijo nepremostljive. Takšne zgodbe so pogosto skrite pred očmi javnosti, a v knjigi Ravnateljeva hči je avtorica pogumno spregovorila o svoji boleči osebni izkušnji, da bi opozorila na pomembnost duševnega zdravja in soočanja z izgubo. S svojo odprtostjo nam približa težke trenutke, s katerimi se je soočala v mladosti, ter nam poda navdih, kako najti pot naprej, ko se zdi, da je vse izgubljeno.
Sedim na obali in gledam morje, kako valovi.
V mislih se sprašujem, kje si ti.
Odtavam v dogodke tistih dni.
In v trenutku zaslišim morje, kako žubori,
in v daljavi glas galeba, kako zadoni.
Potem se mi za trenutek zazdi, da si bil to ti.Iz knjige Ravnateljeva hči, Ana Kamenik
1. Lahko poveste malo več o sebi? Kdo ste in od kod prihajate?
Sem iz Štajerske, kjer uživam v naravi, miru in družbi svojih ljubljenih živali, med njimi posvojene muce Naomi. Zelo cenim svoj notranji mir, saj me je življenje že zgodaj naučilo, kako pomembno je imeti zasebnost. Za širšo javnost sem morda najbolje prepoznana kot avtorica knjige Ravnateljeva hči, ki prinaša težko osebno izkušnjo, ko so me boleče besede medijev in širše okolice zaznamovale. Zgodba govori o tem, kako sem se soočila z izgubo očeta in spopadla s težkimi občutki krivde.
2. Kaj vas je pripeljalo do odločitve, da postanete fizioterapevtka?
Fizioterapija me je vedno zanimala zaradi moje želje po pomoči ljudem pri okrevanju in izboljšanju njihovega počutja. Možnost, da z lastnimi rokami prispevam k njihovemu zdravju, je bila ključna motivacija za to izbiro.
3. Kako se počutite pred izidom knjige? Kaj vas je navdihnilo, da ste jo napisali?
Ob izidu knjige sem polna različnih občutkov. Trenutno sem zelo zaposlena, a ob sebi imam čudovite ljudi, ki mi pomagajo pri organizaciji dogodkov in predstavitev. Najbolj sem vesela, ker upam, da bo knjiga v pomoč mladim, ki so se znašli v stiski. Želela sem deliti svojo izkušnjo z drugimi, da bi pokazala, kako pomembno je poiskati pomoč in vztrajati naprej.
4. Kako je nastajala knjiga? Kaj ste želeli sporočiti bralcem?
Ideja o knjigi je zorela nekaj let. Kmalu po tem, ko sem se začela soočati s posledicami, ki jih je očetova zgodba pustila v meni, sem čutila, da lahko svojo izkušnjo uporabim za nekaj pozitivnega. Zgodba ni namenjena le spominu na mojega očeta, ampak tudi opozorilu o tem, kako lahko nepremišljene besede prizadenejo posameznike in družine.
5. Je bilo pisanje težavno? Kako dolgo je trajal proces?
Pisanje knjige je bilo osvobajajoče in terapevtsko. Celoten proces je trajal približno pol leta, ko sem končno čutila, da sem dovolj močna, da o tem spregovorim. To je tudi moj način zahvale očetu za vse, kar mi je dal v življenju, in za vse, kar nisem imela možnosti povedati prej.
6. Vas je bilo kaj strah ob izdaji knjige?
Seveda. Najbolj me skrbi, da bi ponovno odprla stare rane pri ljudeh, ki so bili blizu te zgodbe. Čustva ob prvi predstavitvi knjige bodo zagotovo zelo močna, saj bodo prisotni mnogi, ki so mi v najtežjih trenutkih stali ob strani.
7. Kakšen odnos ste imeli z očetom? Kako se ga spominjate?
Oče je bil izjemen človek. Bil je strog, a pravičen, vedno pripravljen pomagati. Spomini na njega so najlepši del mojega otroštva. Najbolj naju je povezoval aikido, ki sva ga trenirala skupaj. Njegova izguba je bila boleča, a njegova prisotnost me še danes spremlja.
8. Kako ste se soočali s tragičnimi dogodki izpred desetih let?
Bilo je izjemno težko. Takrat sem bila stara 16 let in počutila sem se, kot da so vsi okoli mene imeli pravico soditi in obsojati. Težko je bilo sprejeti, da naša zasebnost praktično ne obstaja več. Najbolj me je prizadelo, ko so govorice prihajale od oseb, za katere sem mislila, da so mi prijatelji.
9. Ste poiskali strokovno pomoč? Je bilo težko govoriti o težkih stvareh?
Da, eno leto sem obiskovala terapevta. Pomoč je bila ključnega pomena za moje okrevanje, saj mi je omogočila, da sem odprto spregovorila o svojih bolečinah. Brez tega bi bilo težje nadaljevati.
10. Kaj mislite, da bi morala družba narediti, da bi zmanjšala sovražne komentarje in spletno nasilje?
Potrebna je večja odgovornost posameznikov. Ljudje bi se morali zavedati posledic svojih besed in se izogibati sodbam brez celovitega razumevanja situacije. Pomembno je, da se vsi naučimo spoštovati meje in ne vnašamo dodatne bolečine v življenje drugih.
Knjiga Ravnateljeva hči je več kot le osebna zgodba – je sporočilo upanja, vztrajnosti in vere v življenje po najtežjih preizkušnjah. Avtorica s svojim delom nagovarja vse tiste, ki se znajdejo v stiski, ter jim sporoča, da izhod vedno obstaja. Skozi njene besede spoznamo, kako pomembno je, da v najtemnejših trenutkih ne obupamo in poiščemo pomoč. Ta knjiga ni samo literarno delo, ampak tudi vir moči za tiste, ki jo potrebujejo.
Vabljeni, da knjigo Ravnateljeva hči preberete in podprete njeno pomembno sporočilo. Prepričani smo, da bo marsikomu pomagala, da najde moč za nadaljevanje in opogumila k iskanju svetlobe tudi po najtemnejših izkušnjah.
G.O.
