Janša, Orban in nacionalni interes

Nacionalni interes je pojem, ki je z željo po nadaljevanju tradicije “tovarišijskega kapitalizma” najbolj prikladen. Ključna podjetja tako ostanejo pod nadzorom “preverjenih kadrov”, izčrpavanje pa se pokriva z davkoplačevalskim denarjem.

Odkar se je razvedelo, da namerava večinski delež podjetja Sava Turizem, ki med drugim vključuje nekatere pomembne pomurske turistične kapacitete, kupiti madžarski investitor, smo priča pravi medijski gonji, češ da pomurske terme na podlagi kupčije Janeza Janše in Viktorja Orbana prevzemajo madžarski tajkuni.

V medijih in na socialnih omrežjih s strani tistih, ki so prodali deleže Save skladu York, dnevno zasledimo obtoževanje aktualne vlade, kako prodaja pomurske turistične bisere svojim političnim prijateljem iz Madžarske.

V tej medijski gonji gre za preproste laži, saj deleža v Savi ne prodaja slovenska država, ampak zasebni investicijski sklad York iz Luksemburga. Že sedaj je torej pomurski turizem v delni tuji lasti. Zakaj so Terme 3000 prešle v last Save, bi vedel povedati nekdanji direktor Term 3000 Dušan Bencik (SD). Kljub temu, da je ta poteza dvignila veliko prahu med zaposlenimi, gre načeloma za povsem običajno operacijo, značilno za poslovanje v tržnem gospodarstvu.

A se odgovoren državljan le ne more znebiti občutka, da gre pri lastništvu Yorka (in tudi nekaterih drugih “tujih” skladov) za prikrivanje. Ob branju Pezdirjeve knjige Vzporedni mehanizem globoke države se človeku poraja vprašanje, kdo je vlagatelj v ta sklad in zakaj je bil v obdobju Cerarjeve vlade prodan delež Save ravno Yorku.

Besedne zveze “nacionalni interes” se tokrat najpogosteje poslužujejo Socialni demokrati, ki so bili takrat člani vladajoče koalicije. Le kje je bil tedaj njihov občutek za “nacionalni interes”? Zelo prozorno je videti, da gre za željo po uveljavljanju svojih interesov v “novih časih” po volitvah.

O situaciji v Savi se je že leta 2015 v pismu Cerarju izrekel nekdanji predsednik upravnega odbora slabe banke Lars Nyberg. Sprašuje ga, zakaj “se je delež Save prodal za 25 milijonov, sedaj pa nekateri “navijajo” naj se iztrošene hotele odkupi nazaj za 38 milijonov, čeprav je bil nakup možen že pred časom, za nekaj milijonov manj.”

Po poročanju Politikisa se je Miro Cerar na Nybergove navedbe odzval: “Vsako namigovanje o korupciji absolutno in odločno zavračam. Mislim, da je to celo nekoliko nespodobno,” je obrnil situacijo Cerar in napadel Nyberga, da naj bi pri plačni politiki kršil predpise in zakon. Nyberg  je takrat “odletel”, ker naj bi imel glavni izvršni direktor Torbjörn Mansson previsoko plačo. Le-ta, mimogrede, ni bila niti blizu 45.000€, ki jih je prejemal bivši direktor Gen-I Robert Golob.

Ob jamranju Cerarja se je oglasil tedanji predsednik SD Dejan Židan in Nybergovo pismo komentiral, da je treba ob vsakem sumu korupcije to takoj prijaviti pristojnim organom. Dejstvo je, da se je takrat Sava d. d. obsežno zadolževala, v hotele pa ni vlagala. Ko je Nyberg vprašal, kam je šel denar, so go obtožili korupcije.

Zanimivo je, da se SDH za nakup Yorkovega deleža še leto nazaj ni zanimal. Sedaj, ko se bližajo volitve, pa znani akterji valijo krivdo na vlado, češ da odprodaja nacionalne turistične bisere.

Današnja opozicija, ki je leta 2015 v okviru vlade Mira Cerarja prodala 43-odstotni delež Save skladu York za 25 milijonov evrov, danes prek svojih medijev in socialnih omrežij nevladnih organizacij zahteva od sedanje vlade, da lastniški delež Save v Yorku skozi predkupno pravico odkupi od Yorka nazaj za bistveno višjo ceno – 38 milijonov evrov. Mogoče jim uspe na aprilskih volitvah in zgodba se bo ponovila.

Nacionalni interes je poleg dnevne povezave Janeza Janše s fašizmom najbolj prikladna floskula strank, povezanih z akterji lastninjenja državnega premoženja po osamosvojitvi, srečanje Janše in Orbana pa trenutno najbolj dobrodošlo za obračanje pozornosti.

M. Z.