V uvodu sta sogovornika najprej spomnila na dogodke iz leta 1990, na katerih temelji tudi državni praznik. To je dan, vreden spomina, je spomnil Janša, in tudi trenutek, ko si je narod dobesedno »pisal sodbo sam«, kot je nekoč zapisal Ivan Cankar. Njegov znameniti stavek so pisali na stene tudi ob raznih neprimernih priložnostih. Tokrat, ob plebiscitu, pa si je res pisal sodbo sam. Narod je izkazal enotnost kljub razdeljeni politiki ter pripomogel k temu, da smo zdržali v najbolj težkih trenutkih. »Iskrene čestitke vsem, ki se tega zavedajo, ki dan slovenske samostojnosti ter enotnosti naroda praznujejo z iskrenim veseljem,« je ob tem dejal Janša.
Kako so zlorabili enotnost
Kot je nadaljeval Boris Tomašič, skuša mainstream to enotnost potisniti na stran, čeprav je bil to čas, ko smo bili res enotni. Janša je ob tem spomnil, da se je ta praznik najprej imenoval samo »dan samostojnosti«. Potem pa je stranka, kjer je največ tistih, ki jim samostojna Slovenija ni bila intimna opcija, dodala še »enotnost«, češ vsi smo bili enotni. SDS je to podprla, vendar s stališčem, da je enotnost bila, če je mišljena enotnost naroda. No, oni so imeli v mislih trik, kako prikriti neenotnost slovenske politike. Ko je namreč Jože Pučnik po znamenitem Demosovem sestanku v Poljčah medijem oznanil, da bo plebiscit 23. decembra, je nato Milan Kučan dejal, češ kdo je Pučnik, da nas bo pošiljal na referendum. V časopisu Delo pa sta nato o tem polemizirala Peter Jambrek, ki je plebiscit zagovarjal, ter Danilo Türk, ki se je temu posmehoval. Janša je dejal, da je takrat srečal znanega slovenskega pravnika, ki mu je vrgel v obraz, češ kaj se pa greste z ustanavljanjem države, za to so potrebne divizije, ne zgolj vizije. Na pokopališčih je polno vizij. Beograd ima divizije, mi pa ne, je dejal. Janša mu ni hotel razlagati podrobnosti, namignil pa je, da imamo divizije tudi mi. Ko so bile v časopisih objavljene raziskave javnega mnenja o referendumu, se je pokazalo, da ljudje to v veliki meri podpirajo, tako da so začeli tudi opozicijski voditelji obračati ploščo. Demos je moral v pogajanjih popustiti, da je bil podpisan sporazum med parlamentarnimi strankami. S tem je bila vzpostavljena navidezna politična enotnost, tako da vsaj v zadnjih dveh tednih težav pred plebiscitom ni bilo. Postroj specialne brigade TO 17. decembra 1990 v Kočevski Reki je dal ljudem korajžo, saj so takrat pokazali najsodobnejše orožje. Milan Kučan in trije člani predsedstva so ta dogodek bojkotirali, Ivan Oman, ki bi sicer šel tja, pa je zbolel. Nikogar ni bilo, da bi prevzel poročilo, nato je to storil predsednik vlade Lojze Peterle, čeprav formalno ni bil vrhovni poveljnik oboroženih sil. Še več, Kučan je poveljniku RŠ TO polkovniku Janezu Slaparju prepovedal, da bi predal raport Peterletu.
Nocoj so dovoljene sanje …
Janša je tudi spomnil, kako so se na večer razglasitve rezultatov plebiscita ljudje veselili, celo nekateri poslanci tedanje opozicije. Je bilo pa kar nekaj obrazov, ki so jih vmes sicer že »izrezali«, ki pa so bili zelo kisli. Vendar so to dejstvo sprejeli. Nato pa se je začela mantra, češ plebiscit je bil, a treba je narediti vse, da se ne bo nič zgodilo. Torej, načrt levice je bil, da takoj, ko razglasimo samostojnost, ponudimo novo zvezo, ki bo nasledila SFRJ. V svojem govoru v Skupščini RS 25. junija 1991 je Milan Kučan v tem, skoraj nikoli citiranem govoru, razlagal, kako bodo ponudili Beogradu konfederacijo pod štirimi pogoji. Torej, nekakšno novo Jugoslavijo. Res da ohlapno konfederacijo, a še vedno Jugoslavija. Nato je JLA z agresijo odplaknila to možnost, s tem se je pokazal pomen stavka, ki ga je povedal Kučan na razglasitvi: »Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan.« To je bilo povezano s tem, kar je Kučan dan prej govoril v skupščini, vendar se s tem nihče ni ukvarjal, tudi zaradi vojne.
Prezrta Bela knjiga slovenske osamosvojitve
V nadaljevanju sta se Tomašič in Janša strinjala glede tega, da se je v poosamosvojitvenem obdobju veliko naporov vložilo v to, da bi ti dogodki kmalu odšli v pozabo, da bi se to omalovaževalo. Vendar je resnica ohranjena, denimo v Beli knjigi slovenske osamosvojitve. S temi dokazi, ki so v njej objavljeni, nihče ni polemiziral. Pač pa jo ignorirajo. Ker to ni roman, ampak zbornik dokumentov, ki kažejo na stranpoti leve politike v tistem času. Danes pa tisti, ki so takrat nagajali pri izgradnji samostojne države, govorijo o (politični) enotnosti. Kljub zelo šibki večini Demosa je bila sprejeta ključna zakonodaja za nastanek države, je spomnil Janša. Mnogi od tistih, ki so rušili samostojnost, so kasneje celo postali ambasadorji Slovenije v tujini, pa predsedniki parlamenta, ministri (denimo Jožef Školč, Roman Jakič, itd.). K sreči pa smo osamosvojitev uresničili. Tisti, ki so osamosvojitev hoteli preprečiti, pa so nato na novi državi najbolj parazitirali, je spomnil Janša.
Civilni pogum brez primere
Kot je nato povzel Tomašič, so se ljudje uprli agresiji JLA, postavili barikade, itd. Janša je ob tem dejal, da so morali kljub temu v prvih dneh agresije JLA zamenjati tri pokrajinske poveljnike TO, saj ponekod obramba ni delovala dobro. Podobno v policiji. Te vrzeli je zapolnil neverjeten pogum ljudi, denimo v Vipavski dolini, kjer so ljudje sami pripeljali kamione, traktorje. Mnoge levičarje je kasneje motilo, ker se je izpostavilo rdečo zvezdo kot znak okupatorske armade. K sreči so uspeli tik pred osamosvojitvijo sprejeti akte, ki so spremenili znake TO, tedanje milice in tudi uradne simbole Republike Slovenije. Tako da je bila ob agresiji rdeča zvezda simbol agresorja. Po Tomašičevih besedah pa danes nimamo neke resne serije niti igranega filma o tem, da bi zavest in spomin dogodkov leta 1991 širili med mlade. Vendar, pravi Janša, obstajajo posnetki iz tistega časa, pa še niso bili prikazani, čeprav bi bili primerni za Pulitzerjevo nagrado. Združenje VSO je celo z lastnimi sredstvi zbiral material za dokumentarne oddaje. Obstajajo posnetki z mostu na Dravi, kjer je enota varaždinskega korpusa hotela prodreti v Slovenijo pri Ormožu, na drugi strani pa civilisti, celo mladoletniki med njimi, z verigami, jeklenicami vežejo kamione skupaj. Ne glede na zastraševanje armade. In čez ta most armada ni nikoli prodrla. »Civilni pogum brez primere,« je ta dejanja iz leta 1991 komentiral Janša.
Do sprememb bo prišlo, ko bo šlo zares
Janša je v nadaljevanju spomnil na dogodke v Pekrah. Prav takrat so začeli v levih krogih z obtoževanjem, češ da smo šli predaleč, Školč je celo Kučanu pisal, da je treba razpustiti učne centre, da Demos izziva in podobno. Časopisi in radio so se norčevali iz Demosa, ki je sklical shod, ta propaganda je delovala, na shod je namreč prišla le peščica ljudi. Spraševali smo se, kaj zdaj. Janša pa je takrat rekel, da ko bo šlo zares, bo tako kot na plebiscitu, propaganda ne bo delovala. In res je bilo tako. V Vipavski dolini so se že 26. junija 1991 ljudje postavili goloroki pred tanke. Ni bilo več tistega pesimizma mesec dni prej, ko so vlado zapustili nekateri ministri. Ob agresiji se je pokazalo nasprotje med propagando in dejstvi.
Z uravnilovko ne bo napredka
Tomašič je nato navezal pogovor na sedanjost in prihodnost. Zdi se, da smo dosegli dno. Vendar, pravi Janša, lahko bo kdaj še slabše kot sedaj. Enkrat bo prišel odboj. Lahko da bo povod povsem banalen dogodek, kot denimo ob arabski pomladi, ko je nek prodajalec ob visokih davkih v Alžiriji podrl stojnico, ostali pa so mu sledili. Lahko se zgodi minorno dejanje, ki sproži velike stvari. Janša je dejanja sedanje vlade ocenil, da ne bo mogoče v nedogled nadaljevati politike, kjer bodo samo eni »dobri«, kjer bodo na položaje prihajali politični radikalci, ne pa sposobni. Nasprotno pa SDS zagovarja izhodiščen enak položaj za vse. »Ideologija aktualne koalicije je ideologija stranke Levica,« je prvak SDS komentiral sedanjo vladno politiko, ki temelji na ideologiji, da je mogoče vse konstruirati, tudi mimo narave. »Na osnovi te ideologije ni mogoče graditi pravične družbe,« je še dejal. Uravnilovka ne more prinesti napredka, ne moremo z davki uničevati tiste, ki so ustvarjalni. Tudi tu bo propaganda propadla, ko bo šlo zares. V ZDA se je to že zgodilo. Tudi v mnogih evropskih državah. Zunanje okolje je pomembno za Slovenijo, tako je bilo tudi leta 1991. Veliko upanje so tudi tisti, ki zblojenosti ne sprejemajo in govorijo jezik stvarnosti: spola sta dva, itd. Prebujenska ideologija pa nas ne prebuja, ampak uspava. Problem pa je, ker se pojme, kot je svoboda, postavlja na glavo. Tako je sedanja vladajoča stranka v resnici stranka nesvobode in cenzure.
Janša je tudi spomnil, da namerava vodenje vlade v prihodnosti prevzeti le, če bo imel zadosti trdno večino.
vir: demokracija
