Zemljo je po grehu Adama in Eve obdala tema. Sčasoma je človeštvo začelo ječati v grehih. Oddaljilo se je od Božje milosti, se balo Boga ter izgubilo zmožnost ljubiti. Bog je to z žalostjo gledal. Ker pa tako močno ljubi človeštvo je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi se svet po Njem odrešil. Po svojem Sinu je šel iskat v temi izgubljenega in ranjenega človeka.
Ker pa tako močno ljubi človeštvo je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi se svet po Njem odrešil.
Pred človeškimi očmi se v sveti noči zgodi veličastni čudež. Začenja se najlepša ljubezenska zgodba vseh časov. Božji Sin, pravi Bog, se je spustil iz nebeških višav na zemljo po Svetem Duhu, se rodil iz prelepe in prečiste Device Marije in postal pravi Človek, eden izmed nas. Ni želel priti drugače, kot po človeški poti, po tisti, ki mi prihajamo na svet.
Prava in večna Luč je zasvetila v temi. Večna lepota je sestopila na zemljo. Vsa nebesa se neizmerno veselijo, Božji angeli se čudijo, vsi nebeščani radostno vzklikajo in prepevajo Gospodu večno slavo in hvalo. K temu nebeškemu veselju smo povabljeni tudi mi.
Velik mir je zaobjel ves svet kot bela snežna odeja. Prišel je Kristus, ki je naš mir in naša sprava. Iz Betlehema se je na vse strani zemlje, po hribih in dolinah, razširil ta mir in luč.
Nedoumljiv čudež – vsemogočni Bog, Gospod nad vojskami, Lev iz Judovega rodu, Nedosegljivi, Nedoumljivi je postal majhno Detece, dosegljiv in pristopen človeku. Bog želi biti blizu človeku, lahko se ga dotaknemo, vzamemo v svoje naročje, ga objamemo in poljubimo. Še več, Bog, ki je Ljubezen, želi prebivati v človeku.
Gospod si izvoli za svoj prvi prihod na svet majhno mesto, temno noč, hlevček, borne jasli, preprostost, revščino in uboštvo. Z vidika zemeljskih vladarjev, lepote in logike tega sveta nič kaj privlačne oziroma logične okoliščine. Ljudje se lahko hitro oddaljimo od Boga, ko vidimo minljiv blišč stvari tega sveta, zlata, srebra, palač in se navežemo na zemeljske stvari ali ljudi… V sveti noči pa zremo brez zunanjih (pogosto motečih) dejavnikov v Boga, ki je zares postal človek, v našega Odrešenika, v naše vse, v naše edino pravo in neminljivo bogastvo, naš edini Zaklad. Izvolil si je revščino, On, ki je neizmerno bogat, da bi mi po Njem obogateli. Že kot majhno in nebogljeno Detece nas Jezus uči ponižnosti in nas vabi k tej drži, zato, ker se Bog prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost.
Jezus se je dal razodeti preprostim pastirjem, ki so bili izločeni iz družbe in religije. Razodene so po angelih. Razodene se po modrih z Vzhoda, ki so bili pogani in so ga iskreno iskali, po nebeški luči, zvezdi vodnici, ki jih je privedla k Njemu. Tudi nam se želi razodeti. Potrebujemo ponižno, čuječe in iskreno srce in vse stvarstvo nam bo spregovorilo, da je Bog med nami.
Tudi nam se želi razodeti. Potrebujemo ponižno, čuječe in iskreno srce in vse stvarstvo nam bo spregovorilo, da je Bog med nami.
p. Toni Brinjovc, župnik v Turnišču
