Jožef Franc je v mesecu oktobru »napolnil« kar 25 let prehojene poti na področju samostojnega podjetništva. Kot RTV serviser je šel skozi razvoj sleherne generacije te tehnologije, zato mu izzivov ni manjkalo, pa tudi enostavno ni bilo. Zato danes, ko je že marsikdo od konkurence obupal, Jožefu »kapa dol«. Ob njegovem visokem podjetniškem jubileju, sva se z Jožefom pogovarjala o prehojeni podjetniški poti, o prijetnih in manj prijetnih dogodkih, pa tudi o njegovi ljubezni do športa ter prihodnosti!
Jožef, letos praznuješ kar 25 let, ko si v vasi Krajna (občina Tišina) začel svojo podjetniško pot. Kdaj točno se je rodila ideja, da boš svoje življenje posvetil podjetništvu ter delu z RTV opremo?
V petem razredu OŠ (osnovne šole) se je rodila ideja po raziskovanju v svetu elektrotehnike. Razni eksperimenti, ki sem jih takrat že izvajal, so očitno v meni prebudili skrito strast. Spomnim se prve novoletne okrasitve božične jelke z žarnicami, ki sem jih prebarval, prvih vpogledov v »drobovje« posameznih naprav, kot radia, televizorja, manjših gospodinjskih aparatov ipd.
Šolo si obiskoval v Kamniku, od koder si domov prinesel kar dvoje pomembnih znanj. Spoznal si področje elektronike, eno leto pa si pobrskal tudi po področju energetike. Pomembna kombinacija znanj, ki ti je odprla vrata v pripravništvo. Kje točno si dobil to prvo priložnost?
Pripravništvo sem opravil v Murski Soboti v takratnem podjetju Iskra servis. Tu sem spoznal že takrat uspešnega podjetnika in danes mojega iskrenega prijatelja Jožeta Uršiča. Moj namig, da bi se pri njem dodatno izpopolnil, je z veseljem sprejel, za kar sem mu še danes hvaležen. Mislim, da je to bila tudi prelomnica v mojem življenju, saj sva se že po nekaj mesecih skupnega soustvarjanja pogovarjala o možnostih moje trajne zaposlitve. Jože je takrat predlagal, da poskusim samostojno pot, saj je bilo povpraševanja po RTV storitvah takrat veliko, pa tudi svojo pomoč mi je ponudil. V uspeh, vezan na znanje sem sicer verjel, tudi želja po uspehu in dokazovanju je bila dovolj močna. Se pa je Slovenija takrat osamosvojila in v takratni mladi državi je bilo še veliko vprašanj, kakšna bo prihodnost sedanjih in bodočih malih podjetij, še posebej samostojnih podjetnikov. Iskreno, tudi lastnih prihrankov za zagon podjetja nisem imel, tu pa sta mi nasproti prišla moja starša in resnično verjela vame.
Odločitev je torej padla v letu 1992, točno 1.10. pa si odprl svoja delavniška vrata svojim bodočim strankam. S katerimi mislimi, vprašanji si se takrat pretežno dnevno spoprijemal? Katere odgovore si iskal v teh ključnih dnevih, mesecih… potrebnih za pridobitev strank, preživetje podjetja, za njegovo rast?
S prvim oktobrom se je resnično začel pravi podjetniški izziv. Celoten »fokus« sem usmeril v pridobivanje strank, ki so seveda tako kot danes ključne, da podjetje živi, vlaga sredstva v razvoj in si ustvari ime na dolgi rok. Takrat je bil moj odgovor v hitrem, kvalitetnem in cenovno sprejemljivem servisu, s končnim ciljem zadovoljna stranka. Zavedal sem se, da, če želim slediti vsem intenzivnim spremembam, ki so me na področju RTV tehnologije spremljale, se moram tudi sproti izobraževati. Danes se samo nasmehnem, ko se spomnim, da sem se v teh, lahko rečem kratkih 25 letih spopadal z elektronkami, nato tranzistorji ter danes digitalno tehnologijo. Res neverjeten razvoj.
Svet tehnologije se je torej popolnoma spremenil. Danes so se mnogi podjetniki preusmerili od svoje primarne dejavnosti, zasledovali so še druge priložnosti. Mnogi so na svoji podjetniški poti obupali. Kaj točno se je poleg tehnologije še spremenilo in bistveno “zamajalo” servisne okoliščine?
V glavnem tehnologija, ki ji je bilo potrebno slediti tako z znanjem kot servisnimi sredstvi in vse boljša cenovna dostopnost novih tehnologij. K temu je botrovala huda konkurenca izdelovalcev RTV opreme predvsem zaradi povečanega povpraševanja. Ta je »naredila« dostopne cene za nakup skoraj slehernemu gospodinjstvu in danes ni redko, da sta televizor in radio že skoraj v vsakem prostoru. Žal pa zaradi tega izdelovalcem opreme ni več v interesu, da njihov aparat v primeru okvare konča pri serviserju, ampak, da stranka povprašuje po novem. Tako pa marsikatera stranka meni, da se ji popravilo aparata ne splača, s tem pa mnogo odličnih aparatov namesto pri nas serviserjih konča med odpadno elektronsko embalažo. Velika škoda, saj mnogokrat plačilo za popravilo znese do 80 EUR, za večje okvare pa povprečno od 100 do 150 evrov. Torej razlogov za nakup novega aparata praktično ni.
Višji stroški servisa kot včasih so danes verjetno tudi iz razloga, da praktično servisirate »modularno«, torej zaradi same tehnologije morate mnogokrat zamenjati celotno ploščo določenega dela, kjer se skriva napaka?
Tudi, toda danes moramo razmišljati tudi o tem, da bi z odločitvijo po servisu preprečili ponovni nakup, s tem pa zniževali potrebo po izdelavi novih naprav. Gre za pomemben cikel, kjer v končni fazi največ pridobi naše okolje, ki ga bodo naši zanamci za varno bivanje v prihodnje potrebovali. V končni fazi pa bi bila na boljšem tako stranka, kot tudi podjetniki. Morda bi danes kot RTV serviser »živel« še marsikateri podjetnik in tako pomembno prispeval k okolju, podjetništvu, državnemu proračunu…
Odlično razmišljanje. Upajva, da bo naše vse večje zavedanje po ponovni uporabi zaživelo ponovno tudi na področju RTV tehnologije. Jožef, si tudi odličen športnik. Strast streljanja z zračno puško te umiri, takrat si popolnoma osredotočen na dihanje in »zadetek v polno«. Kako bi povezal pomen podjetništva s športom?
Preiskusil sem se v maratonih, večkrat sem premagal 21 km, v atletiki, kegljanju, toda streljanje z zračno puško mi je že od nekdaj ostalo najboljj priljubljeno. V 36 letih sem kar nekajkrat osvojil naslov državnega prvaka. Po napornem delu, ki me je spremljalo v najuspešnejših letih podjetništva mi osredotočenost pri streljanju preprosto pomenila sprostitev. Strast do streljanja živi še danes iz hobija ter meddruštvenega tekmovanja je preraslo v profesionalno tekmovalništvo. Prvi uspehi (dvakrat tretje mesto) že nakazujejo, da se z vstrajnostjo in vajo da napredovati. Podobno, če ne celo enako, je v podjetništvu.
Jožef, ob visoki 25 obletnici uspešnega podjetništva ti v svojem in v imenu našega uredništva želim še mnogo podjetniških »zadetkov«. Vesel sem zate, še posebej, ker si ostal v svojem življenju trdno na tleh, odličen prijatelj, »načitan« človek, dober vaščan.
Hvala in hvala za ta prijeten pogovor. Tudi sam bi se ob koncu najinega pogovora rad zahvalil vsem, ki so mi kakorkoli pomagali na moji podjetniški poti in tudi vsem zvestim strankam, ki so mi vsa ta leta zaupale.
B.P.
