Kaj je bistvo današnjega praznika?

Tudi letos smo po Mariji spet povabljeni, da tudi mi izrazimo Bogu vsak svoj brezpogojni »da«

Ob največjem Marijinem prazniku objavljamo nagovor upokojenega mariborskega škofa msgr. dr. Marjana Turnška, ki ga je včeraj objavil na socialnem omrežju. Škof Turnšek je bil prvi škof soboške škofije v letih 2006-2009.

“Skupaj z vsemi, ki se ob prazniku Marijinega vnebovzetja zbiramo v Marijinih svetiščih doma in po vsem svetu, v stilu tete Elizabete tečemo naproti Božji Materi, gnani od notranje potrebe, in jo pozdravljamo: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« (Lk 1,42) In s tem že odpiramo svoja srca, napolnjena z vsem, kar v skrbi ali veselju nosimo v njih, njenemu navdihnjenemu odgovoru: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Zakaj ozrl se je na nizkost svoje dekle.« (Lk 1,46–48) Naj trenutno doživljamo bolečino ali srečo, oboje je v svoji duši nosila tudi Marija, lahko za svoje sprejmemo verze španskega pesnika Mariji:

»Prva Božja beseda je bila zate sporočilo,

spodbuda k veselju in najlepša melodija;

nebo je nate vse slapove vriskanja sprožilo,

da si v njih potonila in zaslišala Gabrijelovo oznanilo:

‘Veseli se, Marija!’ …

Veseli se! Veseli se! Veseli se, Marija,

saj je vse premalo radosti za ta svet,

ki čaka, Devica, na tvoj smeh, v žalost razpet.

Veseli se, veseli, ker te simpatija

vleče med neštete trpeče sinove Cerkve,

ki te čakajo in te pozdravljajo:

‘Vzrok našega veselja, Marija.’

Zato ti v stvarstvu ponavljajo

angelovo oznanilo:

Veseli se, veseli se, Marija!« (Ramón Cué)

In Marija želi to veselje, ki ga po oznanilu današnjega praznika že uživa v polnosti v nebesih, a ga je v srcu čutila tudi na zemlji, preliti tudi v nas. Ona je »vzrok« našega veselja, ker je Bogu izrekla svoj brezpogojni »da« in On je na njem zgradil zgodbo svoje odrešilne ljubezni do vsega človeštva, tudi do vsakega izmed nas; tudi do vseh prizadetih v zadnji naravni nesreči. Zato isti pesnik nadaljuje:

»In naša odrešitev že teče.

Bog tudi stori, kar reče.

Beseda je dana, Marija izbrana! …

Bistvo je njena sreča.

Ni meča, ki ji ubije veselje.

Tudi če jo Simeon skoz in skoz prebada,

le sliši želje,

ki jih šepeče srce krvaveče:

Veseli se, Marija!

Ne Sinovi žeblji. Ne križ. Ne Kalvarija.

Nič je ne stre. Niti triurna smrtna agonija.

Ljubezen ji Kalvarijo še podvaja.

In tudi studenec iz oči traja in traja,

ampak naj solze še tako tečejo in tečejo,

je vsaka posebej klic

njenih bledih, z rdečico navdahnjenih lic:

‘Veseli se, veseli se, Marija!’

In Božji čudež je, da je še na Kalvariji,

v senci drevesa življenja in smrti,

mati Cerkve, Marija, čutila teči

svoj neusahljivi vir veselja

med bolečinami, samoto in meči.«