Labradorec Shotgun je živel v času, ko si stroka še ni bila enotna, ali so psi sposobni razmišljanja. Branje o njem (živel je v letih1980-1995) in mojih kar nekaj lepih let strokovnega dela v krogih kinologov, pa je v tistem času sprožilo mojo dokončno odločitev – psi mislijo. Šlo je za tvegano, vendar pomembno odločitev, ki je usmerila moje delo (pristop) v vlogi inštruktorja psov v takratnem Kinološkem društvu Bakovci. Želim, da se na podlagi povzetka resnične zgodbe o Shotgunu, odločite tudi vi. Jutri boste morda spremenili pogled na pasje kosmatince!
Kot večina labradorjev, je tudi Shotgun užival s svojim gospodarjem Fredom ob lovu vodnih ptic. Žal je usoda kmalu zasukala življenje “podeželskega para” popolnoma drugače, saj je Fred zaradi službenih obveznosti moral v mesto. Shotgun je takrat dopolnil komaj sedem mesecev, njegovo privajanje na nove okoliščine bivanja v mestu in stanovanju, pa je s pomočjo odgovornega gospodarja potekalo primerno. Do njegovega šestega leta starosti je Shotgun “v svoje krdelo” sprejel nove družinske člane, Fredovo ženo Claro (ko še ni dopolnil enega leta starosti) in njune otroke Melisso (ko je dopolnil dve leti) ter Stevena in Daniela (ko je dopolnil šest let). Vse to je bilo lažje zaradi obiskovanja pasje šole, kjer se je ob tečaju poslušnosti naučil osnovnih ukazov.
S staranjem je tudi Shotgun postajal počasnejši, vse manj zahteven in vedno bolj je užival v lenobnem dremežu. Z dopolnjenim enajstim letom starosti njegov “lov” za frizbijem ni bil več tako učinkovit, reagiranje na ukaze pa je posledično zaradi pešanja sluha postajalo počasnejše. Toda njegova “strokovna ocena” o tem, kdaj ga bo kateri družinski član odpeljal na sprehod, kdaj je ura tri popoldne (takrat so otroci prihajali iz šole)…je ostala popolna, skoraj nespremenjena. Še vedno je vse noči prespal na preprogi in občasno preverjal ali je njegovo “krdelo” v posteljah.
Neke noči pa je Shotguna prebudil občutek, da je nekaj hudo narobe. Njihovo stanovanje so zajeli plameni. Z laježem je opozarjal na nevarnost, nato pa po stopnicah stekel do gospodarja, ga polizal po obrazu in nekajkrat zalajal vanj. Fred je nemudoma odreagiral in prebudil še ženo Claro ter pograbil oba sinova. S klicanjem hčerke Melisse je verjel, da je ona že zunaj na varnem. Žal ni bilo tako, ob prihodu na zelenico so ugotovili, da Melissa ni zapustila gorečega doma. Tudi ognjeni zublji so se že tako razbohotili, da so Fredu onemogočali vrnitev v dom.
Shotgun pa je še vedno vztrajal. Nekaj ga je “gnalo” v Melissino sobo, kjer jo je zagledal vso prestrašeno in jokajočo na sredi njene sobe. Z laježem in pomikanjem proti vratom sobe jo je poskušal zvabiti k sebi. Ker mu ni uspelo, je Melisso zgrabil za rokav spalne srajčke in jo začel vleči proti vratom. Napol vodil, napol vlekel jo je skozi plamene in uspelo se jima je prebiti do zadnjih vrat. Ta so bila čez poletje odprta, samo mreža, pritrjena s preprostim zapahom je ščitila odprtino pred nadležnim mrčesom. Ker prestrašeni Melissi zapaha ni uspelo odpreti, je to storil Shotgun. Kljub njegovi starosti (tako, kot je to počel v mladosti, ko je preganjal sosedovega foksterierja z njegovega “revirja”) se je postavil na zadnje noge in s smrčkom odprl zapah, ki je njega in Melisso ločeval od svobode. Pri tem si je porezal še kožo na smrčku. Nato je ponovno pograbil Melisso za rokav in jo odvlekel na sredo vrta, nato pa si je začel lizati opečene tačke.
Gasilci, ki so takrat opravljali svoje poslanstvo, se spomnijo, kako je hlipajoča Melissa objemala svojega Shotguna. Njih je Shotgun zagotovo prepričal – psi mislijo. Kaj pa vas?
Povzeto po: Coren, Stanley. Inteligenca psov: pasja zavest in sposobnost razmišljanja / Ljubljana: Dedal, 1996
B.P. 1.3.2017
