Na to je opomnil tudi politični analitik Mitja Iršič, ki je na X zastavil vprašanje: “Tisti, ki ste takrat živeli: »Kakšna je bila leta 1973 možnost postati raziskovalec Odseka za reaktorsko tehniko na Institutu Jožefa Stefana v Ljubljani (kasneje pa direktor uprave za jedrsko varnost), če nisi bil fanatični popdornik nepismene, morilske pošasti iz Kumrovca?«”
Gregoričev življenjepis je na voljo na spletni strani Gibanja Svoboda, in sicer je tam zapisano, da je po končani Gimnaziji Bežigrad diplomiral na energetski smeri na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani, magistriral pa na Oregon State University iz prenosa toplote in snovi. Sprva se je zaposlil na Institutu Jožef Stefan (IJS) na področju jedrske varnosti, nato je postal drugi direktor Uprave Republike Slovenije za jedrsko varnost, to pozicijo je zasedal 12 let. Kasneje je leto dni opravljal delo predsednika Sveta guvernerjev Mednarodne agencije za atomsko energijo (MAAE), v letu 2002/03 pa je bil vodja OZN misije v Iraku. Kar bode v oči, sta njegovi prvi precej visoki poziciji, ki jih je zasedal, saj se vsi rojeni in živeči v tistih časih zavedajo, da so visoke funkcije večinoma zasedali člani partije ali pa celo – tajne politične policije.
“Noben direktor v prejšnjem sistemu ni mogel postati direktor, če ni bil v komunistični partiji in UDBI. V vsakem podjetju so imeli direktorja in sekretarja. Pa ne poslovnega sekretarja (tajnice) ampak komunističnega / UDBO sekretarja, ki je bil desna roka direktorja. Arhivi …,” je bil eden od odgovorov na Iršičevo vprašanje.
V času Jugoslavije sta bili varnost in stabilnost delovnih mest visoki, saj so, kot trdijo zagovorniki socializma, imeli vsi “enako” in ni bilo velikih družbenih prepadov, a hkrati nihče ne pove, da so bile v političnih sistemih, kot je socializem, dobrine omejene – in edini način, kako priti do teh dobrin, je bil, da so ljudje “vstopali skozi zadnja vrata” oziroma z drugimi besedami uporabili zveze in poznanstva. In kakšna zveza je bila v tistem času boljša, kot pa članstvo v partiji ali pa še bolje – članstvo v tajni politični policiji?
“Če nisi v partiji, ni službe, če si v partiji, si lahko tudi nesposoben”
In če se vrnemo na prvo zaposlitev Gregoriča kot raziskovalca Odseka za reakatorsko tehniko na IJŠ v letu 1973 – le leto kasneje se je začela gradnja jedrske elektrarne Krško (NEK) v sodelovanju takrat Socialistične Republike Slovenije in Socialistične Republike Hrvaške. Pri gradnji je sodelovalo ameriško podjetje Westinghouse, kar pa je povzročalo skrbi jugokomunističnim oblastnikom. Udba je namreč budno spremljala korespondenco ameriških inženirjev, ki so gradili jedrsko elektrarno Krško. Najbolj jih je motil komunistični nepotizem v smislu: “Če nisi v partiji, ni službe, če si v partiji, si lahko tudi nesposoben”.
Pri SDV so takrat tako uradne kot tudi neuradne trditve Američanov skrbno beležili. Da je bil nepotizem modus operandi socialistov, poroča trditev ameriškega strokovnjaka za nadzor kvalitete izvajanja Ernesta Kuhna v svoji zasebni korespondenci, ki je potrdil naše navedbe – Kuhn je imel prijatelja iz Jugoslavije, ki je bil inženir elektrotehnike, a ni mogel dobiti službe, saj ni pripadal komunistični partiji. Po drugi strani pa je Kuhnov prijatelj, ki je bil slab študent, kljub temu imel kar štiri ponudbe o zaposliti, ker je bil sam lokalni sekretar komunistične partije, njegov oče pa partizan in je imel veze. To potrjuje, da je bilo nemogoče dobiti visoko pozicijo, če nisi bil “njihov”.
Iz IJŠ na mesto direktorja Uprave RS za jedrsko varnost
Skupščina Socialistične republike Slovenije je 24. septembra 1987 na seji zbora združenega dela, zbora občin in družbenopolitičnega zbora sprejela sklep o ustanovitvi Republiške uprave za jedrsko varnost, RUJV, kot se je uprava imenovala tedaj. Gregorič je direktor Uprave RS za jedrsko varnost postal leta 1989, ko je bil predsednik vodstva skupščine Miran Potrč. Potrč je bil vidni predstavnik Zveze komunistov Slovenije in podpisnik deklaracije za mir, ki je želela preprečiti udejanjanje odločitve o osamosvojitvi Slovenije.
Dejansko pa je težko najti kaj več o sami Gregoričevi karieri in njegovem življenju, kar je precej zanimivo glede na to, da je že več kot 4 desetletja aktivno vpleten v “javno” delo. Sploh pa je presenetila njegova reakcija na zadnjem odboru za evropske zadeve, kjer ga je zmotil nedolžni komentar poslanca SDS Žana Mahniča, ko je šaljivo rekel, da bo moral “še enkrat pregledati seznam Udbe”. Človeka s čisto vestjo to ne bi zmotilo, a začuda je Gregoriča precej – morda celo preveč.
Vir: Nova 24
