Nevenka Ivanušec je pred 44 leti z možem Ivanom pričakovala svojega prvorojenca, takrat je imela rosnih 19 let. Rodila je 11. maja 1979 v osmem mesecu nosečnosti. Mesec dni prezgodaj rojeni deček, ki sta ga poimenovala Mato, je imel slaba dva kilograma in je meril 44 centimetrov. Po tem, ko ga je rodila, ga je slišala jokati in je vprašala, ali je vse v redu, čemur so zdravniki pritrdili.
Potem so jo uspavali, češ da so ji iztipavali maternico, čeprav to v odpustnici ni zabeleženo. “Ko sem se zbudila in vprašala sestro, ali lahko vidim otroka, so rekli, da je v inkubatorju. Šla sem ga pogledat, ni imel nobene cevke in bil je v redu. Naslednji dan je prišla sestra in me spraševala o mojih starših, o moževih starših, če so imeli kakšne težave z zdravjem, spraševali so me še, od kod sem, kaj sem po poklicu, kaj je mož po poklicu, od kod je. Vse sem povedala, nato so mi rekli, da bom šla naslednji dan domov,” se spominja.
“Kako boste uživali, ko boste sami doma”
Dva dni po porodu so takrat mlado mamico iz ljubljanske porodnišnice odpustili, otroka pa zadržali. Z razlogom, da ima otrok zlatenico. Ko je Nevenka vprašala, koliko časa bo otrok moral ostati tu in zakaj ne bi smela biti ob njem, ji je ena od sester odvrnila: “Nimamo prostora, morate domov. Kako boste uživali, ko boste sami doma. Se boste lepo imeli.”
“Otroka nismo smeli videti”
Pravi, da se je takrat slabo počutila ter da so jo poslali domov brez kakršnekoli dokumentacije. Naslednji dan je mož šel na obisk k otroku, dan kasneje pa so ga poklicali, češ da je “otrok pozabil dihati”. Mož je takoj odšel v porodnišnico, da otroka vidi ter da vpraša, kaj morajo narediti za pogreb. “Otroka niso želeli pokazati ali dati, povedali so, da je otrok majhen in da ga bodo pokopali v krsti z drugo osebo. Poslali so ga domov in mu rekli, da mu je žena mlada in da bo še imela več otrok,” pripoveduje ter dodaja, da je nato zdravnik prišel k njim domov in ji dal pomirjevalo.
Nevenki se je sesul svet. Prejemala je pomirjevala, mesec dni je še ostala na bolniškem dopustu, potem se je vrnila na delo. Po mesecu dni so jo z vrhniškega matičnega urada klicali, naj pride v matično knjigo vpisat otroka. Podatek o dečkovi smrti iz porodnišnice ni prišel do njih.
Po moževi smrti je iskala resnico
Mož ji je umrl leta 1993 in takrat je dobila obdukcijski list. “Kako to, da ga za otroka nisem dobila? Če je umrl v bolnici, bi moralo nekaj biti. Šla sem do zdravnice in so rekli, da ni ničesar za nazaj. Ko sem na patologiji vprašala, če bi lahko dobila obdukcijski list od svojega otroka, je patolog pogledal za nazaj in ni našel ničesar.” In ji svetoval, naj gre v porodnišnico po papirje, a tudi tam so dejali, da nimajo ničesar in jo poslali na Žale. “S sinom smo šli na Žale in so me tam zmerjali, kakšna mati sem, da sem po tolikih letih prišla po svojega otroka. Rekli so, da podatkov nimajo in da naj gremo v porodnišnico. Smo šli v porodnišnico in so našli papirje Ivanušič deček in le predvidevali, da je pod cipreso pokopan otrok.”
Ni prenehala z iskanjem in našla mnoge pomanjkljivosti dokumentov
Ko je spet šla na patologijo, so ji rekli, da je to zastarelo. Kasneje je dobila svoje odpustne papirje, ki so bili pomanjkljivi, le kdaj je prišla in odšla iz porodnišnice. Na upravno enoto je šla po mrliški list, ki je bil prav tako pomanjkljiv, saj ni imel podatkov. Tudi v ostalih papirjih, ki jih je pridobila, ko je kontaktirala Družino, ki je raziskovala ukradene otroke, so bili zmedeni podatki. “V nekaterih dokumentih piše, da je mrtvorojen, v enih, da je zdrav. Takrat mi je bilo jasno, da nekaj zagotovo ni bilo v redu. Na papirjih je bilo prečrtano slovensko državljanstvo in ročno je bilo napisano hrvaško. Tudi z mrliškim listom se ni ujemalo nič, na drugem papirju je pisalo, da sem rojevala 11 dni. Toliko nepravilnosti je, da imam upanje, da je otrok živ,” je povedala Nevenka.
V t. i. trgovini z dojenčki, ki naj bi predvsem v 70. in 80. letih potekala v nekdanji Jugoslaviji, naj bi bilo prodanih več kot 20.000 dojenčkov. Staršem naj bi bilo sporočeno, da so otroci umrli takoj po rojstvu ali nekaj dni pozneje. Niso jih smeli niti videti niti pokopati. Prav tako naj bi bila pomanjkljiva dokumentacija oz. naj bi vsebovala vrsto nedoslednosti.Vključene naj bi bile vse bolnišnice v nekdanji skupni državi, starši, ki sumijo na tovrstne kraje, pa se obračajo na posebno društvo, ki ga vodi Simona Šeremet Kalanj. Gre za pretresljive zgodbe, najhujši kriminal proti človeštvu. Mamicam so otroke jemali neposredno po rojstvu, tiste, ki so jih iskale, so nato drogirali. Kot smo slišali na seji komisije za peticije, se je vse dogajalo “pod okriljem Udbe” (jugoslovanske tajne policije).
