Kakšen je »pravi« odnos med otrokom in psom in kako vzgajati psa ob otroku ter obratno, se sprašuje mnogo “svežih” lastnikov psov. Ključno seveda je, da se med njima odnos vzpostavlja ob nadzoru lastnika psa (oz. staršev z nekaj kinoloških izkušenj) in, da se tako otroku kot tudi psu postavljajo dosledne meje. Otroka pa seveda s psom nikoli ne pustimo samega, dokler ni dovolj star (zrel), da razume, da je pes samo žival in ne le eno ljubko bitje.
Kakšno bo prvo srečanje otroka s psom in obratno kosmatinca z otrokom je ključno – spomin (lep ali ne) bo ostal za vedno!
Zavedanje, da napaka ne koristi ne otroku in ne psu, nas mora spremljati ves čas, ko kosmatinca soočamo z otrokom. Tako, kot bo pozitivna izkušnja oplemenitila otroka in negativna izkušnja v njem vzbudila strah in odpor, bo podobno (vendar do vseh “enakih” otrok) pustila “dober pečat” ali prihodnje težave na psu. Zavedajmo se tudi, da vsi psi niso vedno niti socializirani niti vzgojeni, zato takšen pes ravna nagonsko in približevanje otroka razume kot grožnjo. Ravno v takšnih primerih pa se zgodi največ ugrizov!
Otrok ni zrel, da bi razumel potrebo “krdelnega voditeljstva” ter prepoznaval še kako pomembno “pasjo govorico”!
Psu, ki je del družine (krdela), moramo jasno pokazati, da je tudi otrok višje rangiran, s tem pa tudi otroku pomagamo, saj psu še ne more predstavljati potrebne avtoritete. V praksi to pomeni, da bo pes odklanjal zainteresiranost do otrokovih povabil v igro, ko si jo bo ta najbolj želel. To pa otroka mnogokrat vzpodbudi, da psu ponagaja s »tihim draženjem«, zapostavljanjem, namernim stopanjem nanj…
Pes, ki z otrokom nima “razčiščenih” odnosov in še posebej, če ga otrok v kaj sili, se bo nagonsko umikal, sršil dlako na ramenskem grebenu, renčal… S tem bo otroku le sporočal, da mu odklanja sodelovanje oz. mu odnos, v katerega ga otrok sili ne godi. Če bo otrok pritisk (za psa grožnjo) nadaljeval, psu po vsem, kar je “sporočal” z govorico telesa preostane le ugriz. Taka je pač naravna pasja govorica »nesimpatiziranja«.
Tako, kot pes stalno “snema” vse družinske člane, opazuje tudi otroka in se zaveda njegovih šibkosti (in svoje premoči). KLJUB TEMU PA NIKOLI NE UGRIZNE BREZ RAZLOGA. Zato je dobro vedeti, da do največ ugrizov družinskih članov pride, ko je kuža prestrašen, ranjen, bolan, star ali preprosto jezen.
Vsak družinski pes, ki bo v družbi z otrokom (otroki), se mora naučiti kako z njim(i) živeti, se igrati ali se mu izogniti, prav tako se mora vsak otrok v stiku s psom naučiti, kako se mora vesti, da ne bi prišlo do nesreč ali nevarnih situacij. Za uspešno sodelovanje je priporočljivo, da družina vključi otroka in psa (sočasno) v čim več družinskih aktivnosti.
Kako vaditi in katere omejitve uporabiti, pa v enem izmed naslednjih člankov.
B.p.
