“Bistvena je 4. točka. Kršitve JRM-ja so se pričele s strani Jenullovih kolesarjev: pljuvanje, vlečenje transparenta, verbalni napadi, fizični napadi. Mi smo bili v defenzivi. Razvidno iz vseh posnetkov!”, so zapisali na fb strani @RJopici (Rumeni jopiči).
Toda, režimski mediji so se intenzivno trudili, da miroljubnemu dogodku v organizaciji “Rumenih jopičev” pripišejo neonacistično delovanje in razblinijo dvome, da bi policija odreagirala na “dekret” sina državnega tožilca Jenulla.
Sedaj se je oglasil tudi Tomaž Štih, bloger, ki je pred kratkim kandidiral tudi v programski svet RTV. Tako je zapisal (citiramo)
“Rumeni jopiči niso neonacisti. Novinarji Dnevnika in 24ur se lažejo, ker jih je strah, da bi izgubili (popoln!) nadzor nad ulico in monopol nad dehumanizacijo svojih žrtev.
Iz ulice izvira njihova moč ustrahovanja politike in (predvsem!) ustavljaja sprememb.
Monopol nad preganjanjem “nezdravih mnenj” pa pomeni imunost pred tem, da bi kdo njihova mnenja razglasil za nezdrava. Tako lahko počasi razvijajo metode dehumanizacije. Začne se z zapiranjem nenavadnežev tipa Šiško, ki so svobodo vzeli preveč dobesedno; nadaljuje preko dehumanizacije nič krivih Rumenih jopičev; sledi preganjanje profesorjev z “napačnimi znanstvenimi tezami o spolu, homoseksualnosti, ipd.” kot se je zgodilo npr. Jordanu Petersonu in na koncu zaključi z obsodbo Ljuba Sirca na smrt, kot sovražnika ljudstva.
Med Rumenimi jopiči in Ljubom Sircem so svetovi razlike. Toda, če se socialistom pusti medijsko (z lažmi in dehumanizacijo!) zatolči vse, kar jih bodisi ne uboga ali pa ni teflonsko, bodo ti, ki to počnejo, slej ko prej ta privilegij uporabili proti vsakemu nasprotniku.
Prepričanje, da lahko mimo zakonov samoiniciativno preganjajo ljudi in kršijo njihove pravice, če verjamejo, da “razmišljajo ideološko sporno”, je bistvo socialističnega zla. Od tod pride tistih sto milijonov mrtvih. Zanje so bili ti mrtvi, vsi do zadnjega, nevarni sovražniki ljudstva.
Socialistična internacionala sistematično vsako patriotsko združenje uvršča med skrajno desnico in neonaciste. Da bi pokazali, da to niso, le ti ne nosijo kljukastih križev. Lahko jih celo javno zavračajo (kot Rumeni jopiči, spodaj na transparentih). Toda socialistična internacionala preprosto razglasi vse njihove simbole, ki niso rdeča zvezda, za “surogate” kljukastih križev. In potem so “neonacisti”, ne glede na to, če v resnici zgolj miroljubno protestirajo proti socializmu in čez dan hodijo v službe.
In še to: od kdaj ljudi sodimo po tetovažah in ne po obnašanju? Ali starejše gospode, ki imajo na rami tetovirano JNA – obsojamo, da so neo-rdeče-armejci, ki nosijo surogat rdeče zvezde? Kaj pa vemo o tetovaži in o tem, kdaj in pod kakšnimi pogoji je nastala (če na njej ne piše, npr. JNA 12.7.1974)? V kakšno norišnico bomo pa prišli, če bodo aktivistični novinarji spet postali ljudski komisarji za obtoževanje ljudi in to na podlagi tetovaž? Naslednja bo na vrsti barva vaše mikice; škornji, ki jih nosite; glasba, ki jo poslušate…”, tako Štih.
Uredništvo
