Reorganizacija CSD (Centrov za socialno delo) bi morala dati odgovor na trenutno situacijo stanja prebivalstva v Pomurju. Ugotoviti bi morala, da se je le ta samo še poslabšala in, da tudi gospodarska rast ni izboljšala kvalitete življenja že ogroženemu delu prebivalstva. Slika brezposelnih v Pomurju je klavrna, še vedno pa več kot 16 % njenih prebivalcev ne more do službe. Žal pa se je zgodilo še nekaj, kar nas mora skrbeti. Med prosilci pomoči potrebnih se je znašlo vse več zaposlenih, ki prejemajo nizke dohodke!
Kmalu bo prišlo do reorganizacij CSD (Centrov za socialno delo) tudi v Pomurju in sicer s 1.10.2018, prve odločbe pa bodo uporabniki deležni že v začetku naslednjega leta. Sedež t.i. Centra za socialno delo Pomurje bo po novem v Murski Soboti in sicer bodo iskalci raznih storitev po novem pomoč poiskali na sedežu stare NLB (Nove Ljubljanske banke). Po pričakovanjih in dinamiko prenove prostorov bi se to naj zgodilo že v mesecu avgustu, pa je pač Pomurje za izvajalce, ki so poslani od naročnika daleč »od srca« bolj Bogu za hrbtom. Znani so novi datumi, do preselitve kadra v nove prostore naj bi prišlo v začetku septembra, so pa tudi informacije, da bi se naj to zgodilo šele v oktobru. So v pogodbi vsaj dorečene pogodbene kazni?
Sicer pa iskalce storitev novi prostori ne toliko ne skrbijo ali veselijo, od reorganizacije si želijo kvalitetnejše obravnave, prijaznih obrazov sodelavk in sodelavcev in hitrih korektnih ter v skladu z zakonodajo poštenih odločitev. So te ob trenutni organizaciji dela, kadrovskih pogojih, spreminjanju zakonskih podlag in vse večjemu številu prosilcev res najboljše, kar lahko uporabniki dobijo (pričakujejo)? Takšen odgovor lahko dajo le notranje in zunanje kontrole, ki bi morale biti v pomoč kadru, ki si zagotovo prizadeva, da odloči (če lahko) v prid ogroženemu. Dejstvo pa je, da vse več strokovnega kadra opozarja na (z)birokratizirane postopke, vse manj časa za ugotavljanje dejanskega stanja (še posebej na terenu) in premalo stika s »svojimi« uporabniki.
Reorganizacija CSD bi se še bolj morala približati uporabnikom pomoči potrebnih. Glede na tehnologijo, ki jo premoremo, bi to vsekakor pomenilo mobilnost socialnih (so)delavcev, ogled dejanskega stanja na terenu, zajemanje podatkov iz terena in nekaj dragocenega, vendar osebnega in spoštljivo preživetega časa z uporabnikom. Le tak pristop in povezanost z Zavodom za zaposlovanje (in obratno), pa je tisto, kar si tako brezposelni, kot tudi družba najbolj želi. Nujna pomoč za čas »ranjenosti« posameznika v času brezposelnosti bi morala biti le premostitveni korak do službe, ki prinaša plačilo za opravljeno delo, eksistenco in srečo v družbi. Tu pa že stopimo na potrebo po reorganizaciji Zavodov za zaposlovanje? Bliže uporabniku, z uporabnikom in delodajalci!
Uredništvo
