Potem, ko so “sindikalni borci” javnega sektorja ujeli pravi trenutek in za zaposlene do 26. plačnega razreda uspeli iztržiti od 4% pa vse do 8% višje plače (prej je “solo” pritisk uspel policistom in zdravnikom), bi pričakovali ostrejšo zavzemanje in retoriko na strani sindikatov v zasebnem sektorju. Pa ni tako, nekaj začetnih poskusov se je končalo le s tarnanjem na strani sindikalnih pogajalcev in hitrim sporom, ki so pogajalsko “fronto” zaprli do konca počitnic (o tem smo že pisali v enem izmed naših člankov).
TODA, sindikalni pogajalci zasebnega sektorja imajo dovolj argumentov, da pogajanja zaostrijo vse do uspeha!
Zadnja, za delojemalce uspešna pogajanja v javnem sektorju (končne številke bodo popolno sliko pokazale konec leta 2017) so povprečno neto plačo v primerjavi s povprečno neto plačo v zasebnem sektorju izboljšala že za krepkih 250 EUR. Ugodno gospodarsko rast ter na splošno ugodnejšo klimo tudi na zaposlitvenem trgu so sindikati javnega sektorja dobro “vnovčili” in pogajanja uspešno zaključili še pred vladnimi počitnicami. Boljše poslovanje gospodarskih družb (javna objava na Ajpes) pa odpira vprašanje, zakaj kljub mnogim argumentom sindikalni pogajalci zasebnega sektorja še niso bolj zaostrili “retoriko” pogajanj. V nekaterih panogah so recimo poslovni rezultati v zadnjih dveh letih mnogo boljši, povprečne neto plače v le teh pa krepko pod 850 EUR. Sramotno nizko povprečno plačo ob vseh pogojih dela zaslužijo v družbah zasebnega varovanja (cca. 700 EUR), v gostinstvu 762 EUR, v trgovini na drobno 834 EUR in gradbeništvu 840 EUR. Če samo te povprečne plače primerjamo s trenutno povprečno plačo v javnem sektorju, ki je cca. 1215 EUR in v zasebnem sektorju cca. 969 EUR, je to jasen signal za “popravek” in nujen dvig plač najslabše plačanim oz ravno tistim, ki delajo težko, nekateri pa v težjih pogojih dela in mnogokrat v večizmenskem delovnem času. Na strani pogajalcev pa je tudi zaposlitveni trg, ki vse bolj odpira rane nefleksibilnega izobraževalnega sistema v obliki pomanjkanja kadra.
Simbolično povišanje plač v zadnjem letu izničila še 1,5% inflacija!
Nekaj “drobiža”, ki so ga v zadnjem letu bili pripravljeni zaposlenim “odstopiti” delodajalci zasebnega sektorja, je sedaj izničila še inflacija. Ta je v primerjavi z istim obdobjem lani cca. 1,5%, tako, da zaposlenim realno v denarnici ostane le kakšnih par evrov. Zaposleni v zasebnem sektorju so tisti, ki soustvarjajo in prispevajo k boljšim poslovnim rezultatom lastnikov, (pripomogli pa so tudi k možnosti dviga plač v javnem sektorju), zato je napočil čas, da si “boljšo pogačo” z lastniki tudi pravičneje razdelijo.
Če predstavniki delavcev tokrat ne bodo prepoznali vsa izhodišča, ki so na njihovi strani, si ne zaslužijo svojega poslanstva.
Eden izmed pogajalskih argumentov pa je tudi čas prihajajočih parlamentarnih volitev. Pritisk tako predstavnikov zaposlenih zasebnega sektorja, kot tudi delodajalcev, bi morala nujno prinesti pričakovano plačno reformo. Delodajalci kot, da so prenehali vršiti pritisk na vlado, da že končno poskrbi z razbremenitvijo previsoke obdavčitve plač (davčna razbremenitev plač). Da je ta nadpovprečna v primerjavi z članicami OECD (s cca. 42,5% jo “prekašamo” za kar 6,5%) vsekakor vedo delodajalci, ki bi morali tudi zaradi svojih zaposlenih in dolgoročnejšega večjega zadovoljstva ter posledično še boljših prihodnjih rezultatov pritisniti na “pravi vzvod”. Očitno pa je, da “Stand bY” paše enim in drugim – najkrajšo pa seveda potegnejo delavci! In ravno tega bi se morali zavedati pogajalci na strani delojemalcev, če ne, si ne zaslužijo, da opravljajo poslanstvo, ki jim je zaupano!
Uredništvo
