Že, ali končno, se bo glasil odgovor na vprašanje osnovnošolcev (ali srednješolcev), ki danes spet odpirajo šolska vrata po zasluženih počitnicah. Toda, šola daje znanje za prihodnost, je tudi vzgojna ustanova, je tvoj “bodoči kruh”… bodo otroci (dijaki) spet slišali od svojih staršev. Kaj pa naj bi jim (smeli) za popotnico povedali, kakšno sporočilo pustili, da bo za njih ponovni “zagon” čim lažji, prijetnejši, da bo odnos s starši ostal iskren, prijeten, odprt?
Povedati predvsem to, da boste skupaj premagali vse ovire, tudi te, ki ga čakajo “na poti” šolskih obveznosti, saj ste družina, ta pa premaguje vse ovire!
Najlepši spomini, ki ostanejo in se “zabrazdijo” so tisti, ki se zgodijo znotraj družine. Izkušnje iz otroštva, izkušnje iz odraščanja, osamosvajanja… Vsaka od teh je lahko kot biser, ki ga pozneje v času življenja jemljemo kot primer, kako bomo tudi sami ravnali ali le veliko breme, ki nas bega, moti, ki nam znova in znova sporoča, da nismo dovolj dobri. Vedenje o tem, da bo vedenje našega otroka v prihodnje predvsem odvisno od kakovosti naših medsebojnih odnosov je ključna. Sama genetika je poskrbela, da se nam otrok rodi s točno določenimi potenciali, kako jih bomo pri tem “gnetli”, da jih bo kot odrasla oseba lahko koristila, pa je odvisno samo od naše pripravljenosti, da te potenciale pri njegovem razvoju podpremo ali zavremo.
Vsak starš ima dobre in slabe plati, če se tega zaveda, bo “delal na sebi” in tako ključno, pomagal svojemu otroku!
Starši si želimo, da bi naš otrok dozorel v samostojno odraslo osebo in, da bi bil v življenju srečen. Moramo pa vedeti, da nas bo le kot otrok neizmerno in brezpogojno ljubil, pozneje, in še posebej v času osamosvajanja, ko nas bo vse bolj (s)poznal, pa nas lahko tudi popolnoma zasovraži. Kako si nas bo vtisnil, je v celoti odvisno samo od nas in predvsem tega se kot starši moramo zavedati. Da bo naš odnos do otrok čim bolj ljubeč, pristen, da bomo znali postavljati meje, ki se jih bo moral brezpogojno držati, da bomo določene meje pripravljeni “dvigniti” ali “spustiti”, da ga bomo v pogovoru resnično poslušali…je odvisno samo od nas in naše pripravljenosti.
Ko bomo pogledali nazaj in ugotovili, da smo se resnično potrudili po svojih zmožnostih, nam ne bo žal, “naš otrok” pa bo imel lahko izbiro!
Ko bo nastopil čas po osamosvojitvi “našega otroka”, bo tudi čas, ko bo sam odločil, katero podrobnost od nas staršev bo prepoznal kot dobro in katero kot šibko. Tako, kot smo tudi sami imeli podobno možnost izbrati, kaj je za nas breme in kaj je pametno nositi v življenju naprej. Zavedanje o tem, da smo skozi proces vzgoje in osamosvajanja res razvili svoje izkušnje in občutke ter različne vedenjske vzorce, a da smo imeli izbiro, kaj od tega bomo nosili v življenju naprej in kaj bomo opustili, naj je popotnica tudi za “našega otroka”. Ima izbiro, da določene “odklone” spremeni že med samim procesom odraščanja, nekatere sprejme, z nekaterimi, ki jih pa ne more spremeniti pa jih sprejme kot “popotnico” s katero se bo pač naučil živeti. Tako pač je, pri slehernem človeku.
Bolj, kot se bomo tega zavedali in pripravili, bolj se bomo spoštovali, da smo dobri. Imeli se bomo radi takšne kakršni smo!
Starši, delajmo več na tem, da naše skupno sobivanje z otroki ne bo prazno, da bo polno dnevnih izzivov, pristnih in kakovostnih odnosov, da bo resnično imelo smisel. Da bo cilj in pomen imel sleherni dan in, da bo potovanje resnično imelo smisel!
B.P.
