Na včerajšnjem prvem uradnem delovnem srečanju dveh premierjev (Cerar-Plenković), smo pričakovano dočakali dve diametralno nasprotni stališči. Miro Cerar je zavzel stališče, da je napočil čas za izvajanje odločitve arbitražnega sodišča, Andrej Plenković pa, da odločitev arbitražnega sodišča za Hrvaško (in Slovenijo) ni obvezujoča. Postavili so se na stališče, da so se pripravljeni dogovarjati (pogajati) – kot so se bili pripravljeni že v preteklosti in začasno predlagali celo status quo.
Arbitražno sodišče nima pravice vsiljevati meje, še posebej po “incidentu” dogovarjanj (med Jernejem Sekolovcem (slovenski arbiter) in agentko slovenske vlade Simono Drenik), ko so hrvati povedali – za nas je arbitraža končana, sodbo ne bomo priznavali!
Stališče Hrvaške je, da bi politični pritiski, ki že prihajajo iz EU lahko privedli do incidentov, saj, da gre za vsiljevanje meje. Namignili so celo, da imajo zaveznike v Washingtonu, s pomočjo katerih bodo kos vsem pritsikom, je zapisal vir časopisa Dnevnik.
Že iz izhodiščnih pogovorov je jasno, da do implementacije razsodbe v rokih ne bo prišlo, vprašanje ostaja le, v katero smer bo “pihnil” Washington!
Kakor koli, Slovenija je svojo priložnost (ob že dogovorjenem sporazumu Drnovšek-Raćan), ki je ponujala dobre, pravičnejše in za Republiko Slovenijo (in njene prebivalce ob “nerešeni” meji) boljše rešitve izgubila ob popuščanju, ko je Hrvaška “pristopala” kot članica EU. Pristanek k arbitražnemu sporazumu (Hrvati so ga sprejeli le zato, da so si odprli pot v EU) ji je ob razsodbi odnesel teritorialni stik z odprtimi mednarodnimi morji in neumnimi rešitvami za Slovence in Hrvate ob neposredni “meji”. Tokrat Hrvati zase iščejo le še boljše pogajalsko izhodišče, kar sporočajo z: “Brez dvostranskih dogovorov obstaja nevarnost incidentov”.
Uredništvo
