Tropski cikoloni Katrina, Rita in Wilma so dovolj zgodaj opozorili svet, da ni več časa za zavlečevanje odločitve o ukrepih za takojšnje zmanjševanje in odpravo vzrokov, ki so pripeljali do njih. Tudi vse več poplav (z razsežnostmi 100 letnih), rušilnih vetrov, suš, celo tornadov pri nas opozarja, da smo vsi “v istem čolnu”. Da so zaključki iz “Nekaj bo treba narediti” premalo, so še naprej neustavljivo sporočali novi in novi cikloni in neurja, nenapovedano in vse bolj nepričakovano.
Vse bolj smo priča posledicam poplav, rušenj…kot, da bi se narava zgledovala po knjigi Razodetja. Padavine so obilnejše, vse več je dogodkov, ko višina vode doseže do 2 metra, ko v poplavah umre več kot 1000 ljudi… Posledice globalnega segrevanja povzročajo po eni strani vse več poplav, po drugi pa suše, dogajajo se “premeščanja” poplav, suš na območja, ki jih prej sploh niso poznala.
Dvigajo se temperature, voda vse bolj izhlapeva, CO2 se povečuje, posledično se spet povečuje temperatura. Začaran krog! Če bo šlo naprej po sedanjem “trendu”, bomo izgubili za več kot 50% vlage v tleh, podvojili količino CO2, ostali bomo brez rodnih polj, izsušila se bodo jezera, potoki…ljudje se bodo primorani seliti. Kam?
Bo Pariški sporazum o podnebnih spremembah, ki ga je do 4.11.2016 podpisalo že 55 držav s skupno 55 % deležem vseh svetovnih emisij, prinesel potrebne rezultate? Bodo v prihodnje vse države sveta ukrepale v smeri zmanjševanja negativnih učinkov in doseganju človekove blaginje? Odgovor bi moral biti takojšen DA. V kolikor bomo imeli dvomljivce, bo svet šel po poti trplenja, dovolj ne bodo ne blaženja in ne prilagajanja, le podaljšali si bomo čas trpljenja.
Uredništvo
