V 109. letu starosti je umrl tržaški pisatelj Boris Pahor
Rodil se je 26. avgusta leta 1913 v slovenski družini v Trstu, v tistem času glavnem pristanišču tedanje Avstro-ogrske.
Kot otrok je bil priča požigu Narodnega doma v Trstu, v medvojnem obdobju pa je v Trstu sodeloval s slovenskimi protifašističnimi intelektualci in tigrovci. Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko in poslan v Libijo, od koder je bil kot vojaški prevajalec premeščen v taborišče za ujete častnike jugoslovanske vojske.
Po kapitulaciji Italije se je vrnil v Trst in se pridružil osvobodilni fronti, januarja 1944 pa so ga prijeli domobranci in ga predali Nemcem, ki so ga poslali v nacistično koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof. Pozneje so ga večkrat preselili v še v druga taborišča, nazadnje v Bergen-Belsen, ki so ga aprila 1945 osvobodili.
Pahor je vse življenje opozarjal na nevarnosti totalitarnih režimov, saj je bil osebno žrtev fašizma in nacizma. V njegovem najbolj znanem delu Nekropola opisuje taboriščno izkušnjo. S tem delom je zaslovel po Evropi in bil je prejemnik številnih priznanj. Leta 1966 je skupaj s somišljeniki ustanovil revijo Zaliv, v kateri je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko in se osebno izpostavil proti enopartijskemu sistemu takratne Jugoslavije.
Za svoja literarna dela je prejel vrsto nagrad, kot so Prešernova nagrado leta 1992, Srebrni častni znak RS leta 2000 in francoski red legije časti leta 2007. Bil je častni meščan Trsta in Maribora, v Dutovljah pa so uredili njegovo spominsko sobo. Bil je nosilec častnih doktoratov Univerze na Primorskem in Univerze v Ljubljani ter od leta 2009 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ob 102. rojstnem dnevu je prejel tudi častni naziv kulturni ambasador Republike Slovenije.
Boris Pahor je živ primer izkušnje treh totalitarizmov dvajsetega stoletja – fašizma, nacizma in komunizma. S fašizmom se je srečal še v ranem otroštvu, med drugo svetovno vojno je bil bil zaprt v nacističnih taboriščih, zaradi njegovega demokratičnega pogleda pa je bilo njegovo delo v takratni Jugoslaviji dolgo časa ostalo neopaženo.
Leta 2013 je v pogovoru za STA dejal: “Po mojem mnenju so bili komunistični napadi hujši od fašizma.
Imamo primer, ko je Stalin vrgel Tita iz internacionale. Vsa italijanska levica je tedaj s Togliattijem oziroma z Vittoriom Vidalijem stopila na stran Sovjetske zveze. Oni so tedaj izdajali brošure, v katerih so pisali o“titofašizmu”. Sami komunisti so pisali o “titofašizmu”,ne pa ljudje, ki so komunizmu nasprotovali.
Tito je leta 1949 ustanovil Goli otok, koncentracijsko taborišče za tiste, ki so ali naj bi podpirali Stalina. Tam zaprti ljudje so morali pljuvati in pretepati prišleke, ki naj bi bili na strani Stalina. Komunisti, ki so ljudi vozili na Goli otok, pa so potolkli tiste, ki tega niso počeli. Komunisti so prav tako svoje lastne tovariše silili v psihološko muko, da so priznali krivdo, in jih nato poslali na oni svet in tako naprej. Tega početja ni mogoče primerjati ne s fašizmom ne z nacizmom.”
M. Z.
