Ko smo mladi, bi radi sneli zvezde, videli svet, potovali…in to sleherni kotiček te zemlje. Utrinki so lahko prelepi ali grozoviti, spomini pa v obeh primerih nepozabljivi. Ostanejo in se vtisnejo za vedno. Podobni utrinki so nastajali ob Velikem petku, bili so nepozabljivi, vendar grozoviti.
Prizor ob Velikem petku je bil grozovit in nepozaben!
Življenje je lahko večkrat na preizkušnji, prizori iz poti, ki jo kristjani “hodimo” pa so mnogokrat nepozabljivi. Spomini ostajajo, prizori prihajajo na dan. Tudi Jezus je “hodil” to pot, utrinki ob posameznih postajah, ko ga je obsodil Pilat pa do postaje, ko ga pribijejo na križ ter vse do zadnje postaje, ko ga položijo v grob, ostanejo za vedno. Takšno trpljenje, ko se soočiš z bolečino neupravičenega izdajstva, pa vse do neznosne bolečine, ko “seka” po slehernem delčku telesa, v nas sproža odpor ali usmiljenje. Jezus je izbral slednjo, z njo pa vernikom “oddal” pomembno sporočilo, ko je rekel: “Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo”! Tudi mi imamo možnost, kako se odločimo, ko vidimo!
Druženja, obiskovanja ter srečevanja s tistimi, ki nam veliko pomenijo, nas bogatijo, utrjujejo ter osrečujejo. Smo v navezi z družino, s svojimi prijatelji, znanci, kjer se počutimo varno in srečno. Ravno s pomočjo srečevanj skrbimo, da smo “močni” in odporni na vsakodnevne manipulacije posameznikov. Tudi Jezus, pa čeprav so mnoga srečevanja ob postajah bila trpeča, je začutil prebujeno srčnost, toplino, zadovoljstvo. Toplina mame pa srčnost Simona iz Cirene in Veronikin potni prt so pomembna sporočila ob srečevanjih na posameznih postajah, da skrbimo za svoja osebna počutja in medsebojne odnose.
Papež Frančišek tako ob letošnjem Velikem petku prenaša, tako kot je to počel Jezus, pomembno sporočilo in sicer videti, ter se ob tem srečati vspodbuja k molitvi. Ta pa k usmiljenju tudi ob utrinkih, ki so boleči, neprijazni, grozljivi, kar vodi v ponovno v pogum in zaupanje.
B.P.
