Ministrstvo za finance deluje kot “razštelan računovodski servis”
V časih, ko so zahteve po višjih plačah na dnevnem redu, se običajen državljan sprašuje, ali porabo denarja iz blagajne, v katero prispevajo vsi zaposleni v državi, še sploh kdo kontrolira. V preteklosti je, razen nekaj izjem, minister za finance s kredibilno ekipo oblikoval finančno politiko vlade. Dober finančni minister je bil pogosto precej nepriljubljen, saj je običajno preprečeval razmetavanje javnega denarja.
Finančni minister je v preteklosti bil ključni steber pri pogajanjih o plačah, investicijah, in sploh pri oblikovanju proračuna države. V tokratni vladi temu več kot očitno ni tako. Finančnega ministra opazimo, ko ga predsednik vlade napoti na govorniški oder z zahtevo, da ljudstvu pod pretvezo pravičnosti napove višje davke in med vrsticami pohvali predsednika vlade. Žal minister ne sliši ali pa morda ne sme slišati opozoril Fiskalnega sveta, ki se zdaj že praktično vsak mesec ponavlja kot stara lajna in opozarja, da nam pri drvenju v brezno v kratkem nobena ročna zavora ne bo več pomagala.
Minister za finance pa je dosleden pri izvajanju zavez koalicijske pogodbe. Na podlagi zahtev Levice, ki podjetnike ocenjuje kot parazite, vlada na predlog finančnega ministra dviguje davke in prispevke in se pri tem niti malo ne ozira na problem zviševanja plač v javnem sektorju, ki je do sedaj vedno vplival na dvig javne porabe, posledično pa na inflacijo, padec varčevanja in dvig obrestnih mer. Za rast cen vlada vedno najde krivca med nesramnimi kapitalisti (gospodarstveniki in podjetniki), v zadnjem obdobju tudi med požrešnimi zdravniki, ki načrtno ustvarjajo paniko v zdravstvu.
V tej kaotični situaciji težko najdemo krivca za razpad plačnega sistema v javnem sektorju. Predsednik vlade je brez pravne ali kakršnekoli druge podlage sodnike in tožilce nagradil z dodatki, odziva finančnega ministrstva pa nobenega. Sedaj se upravičeno pojavljajo zahteve za ureditev plač pri učiteljih, policistih, gasilcih, carinikih, vojakih, zaposlenih v zdravstveni negi in vseh, ki jih je Golobova poteza užalila.
Če bi finančni minister Klemen Boštjančič “imel jajca”, bi že pred novim letom sprožil najglasnejši alarm. A gospod minister v tem trenutku deluje kot nek blagajnik, ki izvršuje sklepe skupine razvajenih otrok, ki jim nikoli v življenju nihče ni postavil meja. Na ideje o novi letalski družbi in luksuzni prevoz z državnim letalom, omejevanje uživanja in prodaje mesa, reguliranje plač in cen goriva ter stiskanje realnega sektorja, ki v največji meri polni državno blagajno, se finančno ministrstvo praktično ni odzvalo. A vse to močno vpliva na finance, za katere je v vsaki normalni državi odgovoren finančni minister.
Tudi v Sloveniji smo v preteklosti imeli finančne ministre, ki so vsaj na zunaj delovali kredibilni. Rezultati dela Andreja Širclja, Janeza Šušteršiča, Mitje Gasparija in še nekaterih drugih so odmevali tudi izven Slovenije. Na podlagi dela omenjenih so nam napovedovali realne možnosti za nastanek “druge Švice”. Ne glede na politično opredeljenost so to bili strokovnjaki na svojem področju, predvsem pa so imeli vpliv na vsakokratnega predsednika vlade, kar se je odražalo na rezultatih dela celotne vlade. Kot nekoga primerljivega z aktualnim finančnim ministrom Boštjančičem lahko omenim Franca Križaniča, ki je potopil Pahorjevo vlado.
Po vsem, kar smo v zadnjih sedmih mesecih že videli in po tem, kar nas po napovedi predsednika vlade še čaka, v tem trenutku ni mogoče najti nekoga, ki bi lahko imel v rokah ročno zavoro. Predsednik vlade plačuje dolgove iz časov predvolilne kampanje in ustreže praktično vsakemu “otroku, ki si zaželi lizike”. A podarjene lizike bomo plačali vsi, odgovornosti pa, tako kot doslej, verjetno ne bo nosil nihče.
