Gre za vprašanje človekovega dostojanstva in nedotakljivosti življenja
Nezadovoljstvo s predlogom tako imenovanega Zakona o evtanaziji je vse večje. Pred dnevi se je o predlogu izrekla Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko pri Zdravniški zbornici Slovenije, ki zakona ne podpira in mu soglasno nasprotuje.
V trenutnih razmerah v Sloveniji je v primeru sprejema zakona po mnenju komisije mogoče utemeljeno pričakovati, da se bodo krepila pričakovanja oziroma pritiski na stare, nebogljene in dolgotrajno oskrbovane, da sami ali s pomočjo končajo svoja življenja. Ob tem komisija posebej svari pred miselnostjo, da je življenje starega in onemoglega manj vredno.
V soočanju z evtanazijo komisija še naprej poziva, naj smrt brez bolečin, s čustveno in socialno podporo človeškega dostojanstva, omogoči paliativna oskrba.
“Prekinitve življenja, ki je v odnosu do življenja vedno nasilna, se v zdravstvu ne bi smelo institucionalizirati. Dolžnost lajšanja trpljenja mora prevladati nad dolžnostjo njegove prekinitve s smrtjo,” so zapisali na spletni strani zdravniške zbornice.
Zakona ni mogoče uresničevati brez pomembnih družbenih posledic, saj pri tako občutljivem področju, kot so načrtovane prekinitve življenja, ne more biti učinkovitih varoval zoper etične dileme, zaplete in zlorabe.
Na včerajšnji tiskovni konferenci se je o predlogu zakona izrekla tudi Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, ki je predstavila posebno izjavo ob zbiranju podpisov za podporo zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja z naslovom Za kulturo spoštovanja vsakega človeškega življenja.
Dr. Roman Globokar je na novinarski konferenci prebral izjavo komisije, v kateri so zapisali, da bolni in trpeči potrebujejo celostno oskrbo in pomoč, saj se lahko znajdejo v hudih stiskah in ne vidijo več smisla svojega obstoja. Takrat jim je treba prisluhniti, upoštevati njihove želje in vrednote ter lajšati njihovo trpljenje s pomočjo medicine in človeško bližino.
“Zavzemamo se za celostno paliativno oskrbo, pri kateri se bolnike spremlja telesno, psihološko, socialno in duhovno,” so navedli in dodali, da starejše in bolne že zdaj spremljajo duhovniki in številni sodelavci Karitasa ter jim nudijo podporo.
Človeškega življenja ne smemo vrednotiti glede na njegovo koristnost, zdravje, sposobnost avtonomnega odločanja ali na stroške zdravljenja. “Vsak človek, ne glede na njegovo zdravstveno stanje, ohranja svoje dostojanstvo, ki ga varuje pred tem, da bi kdor koli lahko posegel v njegovo življenje,” je dejal Globokar.
Z uvajanjem razlikovanja med vrednim in nevrednim človeškim življenjem bo pokopana temeljna civilizacijska pridobitev, ki zagotavlja nedotakljivost vsakega človeškega življenja. Ob uveljavitvi zakona se bo spremenilo temeljno poslanstvo zdravnikov, medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev, saj bo v okviru reševanja življenja in lajšanja bolečin od njih zahtevana pomoč pri končanju življenja.
Globokar je dejal, da podpirajo možnosti, ki jih daje zakon o pacientovih pravicah, da bolnik odloča o poteku svojega zdravljenja in tudi zavrne invazivne terapije, ki jih ne označuje za smiselne. Tudi Komisija Pravičnost in mir opozarja, da zakon omogoča prikrit pritisk na bolne in ranljive, naj sami končajo svoje življenje in s tem “razbremenijo” svoje bližnje.
Medicinska sestra in strokovna sodelavka Slovenske karitas Helena Zevnik Rozman je povedala, da je bistvo človekovega življenja sočutje in solidarnost in se zahvalila številnim humanitarnim organizacijam, kot sta slovensko društvo Hospic in Hiša Ljubhospic ter društvom kroničnih bolnikov, ki neozdravljivo bolnim dajejo upanje, veselje in pomoč.
Medicinska sestra, ki se ukvarja s paliativno oskrbo bolnih, in sodelavka Ljubhospica sestra Emanuela Žerdin pa je dejala, da se umiranje dogaja na fizičnem, duhovnem, duševnem in socialnem področju. “Vprašanje evtanazije ni politično vprašanje, ampak vprašanje človekovega dostojanstva in nedotakljivosti življenja,” je dejala in izrazila prepričanje, da bi se ljudje raje odločali za paliativno oskrbo kot za evtanazijo.
M.Z.
