“Zakaj se mi zdi, da so nam najprej ugrabili državo, potem pa vam proteste”, tako ugledni psiholog Kristijan Musek Lešnik o Mitingu resnice 2020 (VREDNO BRANJA IN DELITVE ODLIČNEGA PISANJA)

Dragi prijatelji

Dan pred petkovimi demonstracijami v Ljubljani ste preko naše Facebook skupine vabili nanje. Vesel sem, da se vam zdi vredno izraziti vaše mnenje in da vas skrbi za prihodnost naše države. Ker sem nekaj starejši od vas, mi je všeč vaš entuziazem; spomni me na čase, ko smo se z vrstniki po Ljubljani zbirali za boljši jutri. Tudi zato sem vam v petek namenil zapis na svojem blogu: zakaj mene na demonstracijah, na katerih se mi zdi, da bo udeležence na suho nategnila natančno takšna politika, proti kateri žvižgate, v spregi s prav takšnimi mediji v službi kapitala, proti kakršnim žvižgate, ne boste videli.

Hotel sem razumeti ZA kaj si prizadevate. Ampak nisem mogel, ker je večina besed in napisov, ki sem jih videl na petkovih demonstracijah, vpila PROTI nečemu ali nekomu.

Hotel sem verjeti, da si prizadevate za drugačno politiko. Ampak potem bi pričakoval, da bi pred vožnjo pred parlament najprej iz svojih vrst nagnali in izžvižgali predstavnike tiste iste politike, za katero pravite, da je ugrabila državo, zdaj so vam prišli pa ugrabit še demonstracije.

Skratka, rad bi vas razumel. Rad bi pa tudi, da vi razumete mene. Zato vam pišem.

O dvojnih merilih

Vesel sem, da v prizadevanjih za boljšo družbo ne sedite križem rok. A se tudi sprašujem, kje ste bili prej. Čisto ničesar od tistega kar vas moti, ni izumila ta vlada. Vse nečednosti, ki so vas spravile na kolesa, so bile tukaj že prej. Nekatere v manjšem, nekatere pa v veliko večjem obsegu. (Razen protikoronskih ukrepov, ampak ti so v veliki meri podobni kot drugje, nekje so manj posegli v našo svobodo, nekje bolj, v povprečju smo pa tam/tam s povprečnim Evropejcem.)

Zato bom kar naravnost vprašal, kar me žuli:

• Pravite, da vas moti korupcija. Strinjam se z vami. Ampak kje ste bili, ko so se preplačevale žilne opornice in še kaj, da so se polnili nekateri žepi, medtem ko so se daljšale čakalne vrste.

• Pravite, da vas motijo kadrovske menjave. Kje ste bili, ko je bivši predsednik vlade v medijih razlagal, da je logično, da vsaka vlada opravi kadrovske menjave.

• Pravite, da je politika kriva za tragedijo v nekaterih domovih starejših. Kje ste bili v zadnjem desetletju, ko je država v študije o domovih starejših zmetala 78 milijonov evrov, ki bi jih lahko namenili za izboljšanje kadrovskih in drugih pogojev v domovih (toliko stane 2000 respiratorjev).

• Pravite, da vas skrbi nameščanje političnih kadrov, namesto strokovnjakov (bivša direktorica NIJZ). Strinjam se z vami – tudi sam sem dostikrat opozarjal na politiko negativne selekcije in nastavljanja političnih kadrov na strokovne funkcije. Me pa zanima, zakaj se vam ni zdelo sporno, ko je taista oseba prevzela vodenje NIJZ v času vlade, v kateri je pred tem opravljala visoko politično funkcijo.

• Pravite, da vas skrbi razraščanje represije v družbi. Strinjam se z vami. Ampak kje ste bili, ko so na čelo šolske (?!) inšpekcije imenovali policista (ne me narobe razumet, verjamem, da je g. Slokan vrhunski strokovnjak in srčen človek, ampak na simbolni ravni se mi zdi to grozna gesta).

• Pravite, da vas skrbi odpiranje ideoloških tem in indoktriniranje. Strinjam se z vami. Ampak kje ste bili, ko je minister Pikalo vrinil v šolski sistem svoj z novoizumljeni predmet, za katerega je bilo treba na silo spreminjati strukturo programa srednje šole in za katerega sem na strokovnem svetu opozarjal, da odpira prostor za vnašanje ideoloških vsebin v šole.

• Pravite, da vas skrbi madžarsko financiranje medijev. Strinjam se z vami. Ampak kdaj ste se oglasili zaradi medija v lasti finančnega sklada iz Luksemburga (to je tista davčna oaza v Evropi, v kateri je bil 18 let predsednik vlade tisti Juncker, ki za mnoge med vami pooseblja vse, kar vas moti pri EU).

• Pravite, da vas motijo žaljivi tviti. Strinjam se z vami. Ampak kje ste bili nekaj mesecev nazaj, ko je neprimeren tvit objavil državni sekretar na šolskem ministrstvu.

• Pravite, da vas moti žaljiv odnos do žensk. Strinjam se z vami. Ampak kje ste bili, ko je pomemben politik izsiljeval spolne usluge za službo.

• Pravite, da vas moti sovražni govor. Strinjam se z vami. Ampak kje ste bili, ko je na RTV nekdo v eter rekel o tistih, ki ne častijo Tita: »Teh osem (odstotkov) bomo pa … saj zdaj so sv. Barbaro izpraznili … je spet prostor, a veste, … temu se reče sarkazem, ironija.«

Pravite, da ne boste trpeli kraje našega denarja. Kje ste bili v času, ko so nas ropali za TEŠ 6? Kje ste bili v času, ko se je nabavljalo ograjo za mejo prek poštnega nabiralnika? Kje ste bili v času, ko so v eno maketo vrgli toliko našega denarja, kot stane dobrih 10 respiratorjev?

Ne vem, kje ste bili takrat. Vem pa, kje vas nisem videl: na kolesih pred parlamentom. Zato me, prosim, razumite, da pri nekaterih udeležencih petkovega protesta ne vidim načelnosti, pač pa dvojna merila. Pri tistih, ki so vse to vedeli, naredili pa nič. Ali se obrnili stran. Ali držali nastavljen svoj žep.

…

Nekateri ste na moj petkov blog odgovorili, da je bolje ukrepati sedaj kot nikoli. Strinjam se. Bolje pozneje kot nikoli. Težko pa to pojasnilo sprejemam od nekaterih, ki so prejšnja leta skomignili z rameni, se obrnili stran, ali pa celo ploskali, danes pa kolesarijo; ti se mi ne zdijo nič bolj verodostojni kot civilisti v nemških mestih, ki vrsto let niso vedeli, kaj se dogaja v taboriščih, iz katerih se je vil dim.

…

Če vas pa bolj kot vse tisto, o čemer pravite, da so razlogi za protest, moti Janez Janša, potem pa le povejte tako. Razumel vas bom. Tudi mene je kak politik motil. Ne me pa prepričevat, da vas pri aktualni vladi motijo stvari, za katere ste se pri prejšnjih zamižali. S tem si zbijate verodostojnost.

Podpiram vašo legitimno pravico, da izrazite mnenje, da vam kakšen politik ni po volji. Ni mi pa všeč, če govorite, da je aktualna vlada prišla na oblast s prevaro. Na oblast je prišla po istih pravilih kot katera koli doslej. S takšnimi ocenami le taisto legitimnost, ki jo zahtevate zase, odrekate tistim, ki so volili stranke te koalicije. Razumem, da vam vlada morda ni všeč. A to je demokracija; ne to, da je vseskozi na oblasti vlada, ki mi paše. Demokratično je sprejeti, da je kdaj na oblasti tudi vlada, ki mi ni všeč. Zahtevati njem padec, ker mi ni všeč, nima nikakršne zveze z demokracijo in množici vaših sodržavljanov odreka legitimnost in tiste pravice, ki jih zahtevate zase.

Podpiram vašo legitimno pravico, da vas je strah, da bo ta vlada drugače delila denar kulturnim in drugim projektom. Ni mi pa všeč, če pozabljate, da je čisto vsaka vlada doslej imela svoje prioritete in merila, in da je vsaka vlada nekatere projekte podprla, nekaterih pa ne. V športnem žargonu bi temu lahko rekli fair play. V ljudskem jeziku, da imajo vsake oči svojega malarja. V praksi pa to na dolgi rok pomeni, da lahko počnemo različne stvari, a smo pri tem deležni enakopravne obravnave. Zahtevanje zase tistega, za kar drugi nimajo možnosti, ni demokracija, je nezrelo cepetanje razvajenega otroka, nevredno odraslega. Verjamem, da je vsak prepričan v vrednost in pomembnost svojega početja, ne zdi se mi pa prav odrekati vrednost in pomembnost početja drugih. Razumem tiste, ki vas skrbi, da bi bili pod to vlado deležni manj proračunskih sredstev, in to doživljate kot krivico; ampak ta krivica in ta skrb ni nič manjša in manj vredna od občutkov tistih, ki so ostajali brez proračunskih sredstev pod tistimi vladami, ki jih je namesto njim namenila vam.

Podpiram vašo legitimno pravico – in človeško dolžnost – boriti se proti zlu, če ga opazite. Bi si pa želel, da bi zlo ocenjevali skozi prizmo osebnih izkušenj in kritične presoje, ne skozi filter informacij, ki vam jih skrbno odmerjajo mediji. In se včasih vprašali, ali je bolj nevaren tisti, ki vam ga rišejo kot poosebljenje zla, ali pa tisti, ki vam dozira informacije in odloča o tem, kaj boste videli kot zlo, kaj pa ne.

…

Skratka, vesel sem, da si prizadevate za boljšo družbo. Upam pa, da razumete, zakaj pri tistih, ki te dni kolesarijo pred parlamentom, prej so pa molčali, čutim dvojna merila.

O korupciji in ugrabljeni državi

Mislim, da sem eden prvih, ki sem se v Sloveniji izpostavil in pred več kot 10 leti javno opozarjal na ugrabitev države. Jasno sem izrazil mnenje, da je del politike ugrabil in privatiziral šolski sistem, zaradi česar bomo vsi skupaj v prihodnosti plačevali visoko ceno (danes jo že). Govoril sem o tem, ko so bili vsi drugi tiho, zato si jemljem pravico komentirati ugrabljanje države tudi v tem trenutku.

Nekateri ste se ob mojem zadnjem pisanju počutili užaljene, ker sem ocenil, da niti demonstracij iz ozadja vodijo nekateri, ki so si že zdavnaj ugrabili in prisvojili državo. Nisem strokovna referenca za korupcijo, zato bom citiral enega od dveh slovenski strokovnjakov, ki v Sloveniji o njej vesta največ. Dr. Bojan Dobovšek je zapisal: Bicikel demokracija je le privid demokracije, ko se v resnici noče spremeniti ničesar in korupcija se vrti dalje. Samo naivni verjamejo, da gre za samonikle proteste in zato samo naivni mislijo, da se bo kaj spremenilo, če se zamenja vodilne osebe, vzorci pa ostajajo isti.

Težko danes poslušam, kako se o korupciji trenutne vlade in o tem, kateri minister ima na prstih sledove marmelade vpijejo nekateri ki imajo roke do komolcev natrte z marmelado po tem, ko so nam kradli leta in mesece, nazadnje pa v naše žepe segali še v zadnjih dneh, preden so odleteli stran od korita. Še težje gledam, kako se slinijo k vašemu protestu. Najmanj pa razumem, da jih trpite med sabo.

Seveda se strinjam z vami, da je treba korupcijo preganjati in kradljivce kaznovati. A vsako korupcijo in vse tatove, z enakimi merili in brez slepih peg.

O represiji in omejevanju svobode

Nikoli nisem imel občutka, da živim v represivni in totalitarni državi. Tudi takrat ne, ko smo otroci navdušeno mahali z zastavicami mimovozečemu Titu in prepevali v čast revoluciji na Dan republike v Hali Tivoli, v kateri so v prvi vrsti sedeli oficirji v uniformah.

Represije sem v resnici povohal le toliko, da je ne privoščim nikomur. Ne sebi, ne vam, ne našim otrokom.

Pozimi 1988/89 smo v vojašnici po TV gledali posnetke mitingov resnice in udrihanje po neljudski slovenski politiki. Tu in tam smo poslušali “politični pouk”.

Eno noč smo v gatah in majicah brez dovoljenja za odhod na WC čakali na hodniku na zaslišanje, kdo je v učilnici vrgel na tla in razbil Titovo sliko. Tresli smo se, nekaj od mraza, nekaj od strahu. Kakšnih dvajset. Najbolj smo bili presrani Slovenci, ker smo popoldne pred “kriminalnim incidentom” na skrivaj v učilnici tarokirali; bili smo zadnji v prostoru. V resnici so oficirji vedeli, da je krivec za raztreščeno sliko kombinacija prepiha in razmajanega žeblja – cilj je bil strašenje. Na koncu so tistega, ki je bil med nami zadolžen za ključ postavili pred izbiro: ali vojaški zapor, ali bo pa ovajal kolege. Enkrat pozneje mi je osramočen povedal, kaj je izbral. Razumel sem ga … in sem še danes hvaležen, da nisem bil jaz tisti, ki so mu dali na izbiro zapor ali ovajanje kolegov.

To ni bilo moje edino srečanje z represijo, je bilo pa eno do bolj intenzivnih. Ni me samo nazeblo. Dobesedno sem bil presran tisto noč.

Zato me je zmrazilo, ko sem na demonstracijah proti represiji in totalitarizmu videl na majici udeleženca (ki je obenem poslanec državnega zbora) sliko, zaradi kakršne sem pred več kot 30 leti vso noč stal na hodniku v gatah in se tresel od mraza in strahu. Ni me zmrazil en človek, zmrazilo me je, da mu ni nihče od ostalih 10.000 povedal, da niti kot poslanec svoje stranke niti s svojo majico ne sodi na proteste proti korupciji, represiji in totalitarizmu. Da o tem, da je predsedniku vlade dobesedno podaril iztočnico za tvit o kaviar socialistih sploh ne govorim.

O vzponu fašizma

Pravite, da vas skrbi vzpon fašizma. Tudi mene. Skrbi me vzpon vseh –izmov, ki se kot vampirji dvigujejo iz trohnečih zabojev, v katerih bi morali ostati za vekomaj spravljen opomin na grozote preteklosti. Tudi kakšnega –izma, katerega vas je manj strah, ali pa je komu morda celo blizu. In se bom boril proti njim in za boljši svet, tako kot takrat, ko vi še niste kolesarili, pa takrat, ko boste nekateri kolesa že zdavnaj parkirali v kolesarnice.

V naši državi smo imeli veliko priložnosti za to, da bi vse možne –izme vrgli na smetišče zgodovine. Ne želim si vzpona fašizma, groteskno pa je, ko z njim strašijo prav tisti, ki se sami niso mogli nikoli ločiti od svojih –izmov in bodo zato najbolj zaslužni za povratek katerega koli drugega strašnega –izma; pa če danes še tako kažejo s prsti na vse druge, pozabljajo, da med kazanjem en njihov prst kaže proti tistemu, na kogar ciljajo, ostali trije pa proti njim samim.

O strahu

Nekateri pravite, da demonstrirate, ker vas je strah Janše. Vidim, da vas je strah. Slišim, v kaj vas prepričujejo. Ampak v tej državi ni samo Janez Janša tisti, ki pri nekaterih ljudeh vzbuja strahove. Nekatere je strah korona virusa. Nekatere je strah demonstrantov, ki kolesarijo pred parlamentom. Nekatere je groza tistih, ki ob nedeljah po maši jejo govejo juho. Nekatere je strah, da v državo nelegalno vstopajo migranti. Nekatere je strah za svoja delovna mesta. Nekatere je strah zobozdravnika. Nekatere je strah oborožencev z rdečimi zvezdami na proslavah. Razumem vaše strahove, si pa želim, da boste enako spoštovali strahove kogar koli drugega. Prevečkrat se zgodi, da nekateri vidijo zgolj svoje strahove, drugim pa odrekajo enako legitimno pravico do njihovih strahov s prevzetnega izhodišča, da so »moji« strahovi razumni, upravičeni in mi dajejo legitimnost demonstrirati, »njihovi« strahovi pa nerazumni in vredni norčevanja.

…

Razumem vaše strahove. Tudi jaz imam svoje, nekatere drugačne od vaših, imam jih pa. Upam, da tudi vi razumete strahove tistih, ki jih je strah demonstracij zaradi njihovega zgodovinskega spomina in vedenja, kam je že pripeljala ulica in ustvarjanje napetosti med ljudstvom, če parafraziram spoštovanega bivšega ustavnega sodnika dr. Ernesta Petriča.

O mitingu resnice

Nekateri so petkovim demonstracijam že nadeli ime Miting resnice 2020. Nekaj podobnosti je res, medijsko pumpanje, izražanje gneva na sovražnike, še memorandum akademikov. Tudi jaz sem v letih 1988/89 iz kasarne in v uniformi spremljal Miloševićeve demonstracije in mitinge s pozivi naj se ljudstvu vrne oblast, ki so mu ga vzeli korumpirani birokrati in protiljudski elementi.

Razumem, zakaj ste v petek kolesarili po Ljubljani. In verjamem, da ste to počeli v trdnem prepričanju, da se za boljšo prihodnost svojih otrok upirate totalitarizmu, represiji, kriminalu, korupciji. Ampak enako je verjela večina tistih, ki so na Miloševičevih mitingih iskali boljšo prihodnost svojih otrok in verjeli “resnicam”, ki so jih prebirali v Politiki in Borbi.

Pišem vam zaradi spomina na fante, ki so mano v letu 1988/89 opazovali mitinge, ki so pozneje vplivali na vse nas. Od moje generacije iz bivše skupne države je danes veliko razseljenih po svetu. Ti so imeli srečo. Nekateri z manj sreče so izgubili skoraj vse. Nekateri čisto vse. Nekateri svojce. Nekateri življenje. Nekateri so postali morilci. Nekateri vojni zločinci. Razlogi za te tragedije so bili starejši in globlji, ampak podžgalo jih je pa dogajanje na ulicah.

Zato vam pišem, ker so me izkušnje in raziskovanje naučile, da ni demonstracij brez dveh skupin: gospodarjev in lutk. Gospodarji se tu in tam zamenjajo. Lutke se menjajo. Mehanizem lutkovnega gledališča pa ostaja enak, isti.

Ne želim biti žaljiv. Niti podcenjujoč. Besede lutke ne uporabljam zato, ker bi želel komur koli očitati, da se pustite vleči za niti. Ne moram vam očitati, ker mi je jasno, da niti, ki jih imamo vsi skupaj privezane nase ne moremo čutiti. Tudi jaz jih imam, čeprav verjamem v svojo svobodno voljo. Tako kot verjamem, da ste vi prepričani v vašo svobodno voljo in v to, da si prizadevate za pravično stvar – in si dejansko prizadevate za pravično stvar.

Ne pišem vam, ker bi želel zmanjšati vrednost vaših prizadevanj. Pišem vam, ker vas imam rad. Ker se gospodarji tu in tam menjajo. Lutke pa vedno. Ker so za gospodarje v resnici samo potrošna roba, ki jo izkoristijo za svoje cilje. Po uporabi jih pa zavržejo. In poiščejo sveže.

Jaz v tem, kar se je dogajalo v petek ne vidim mitinga resnice.

Miting resnice se bo v resnici zgodil prihajajoči petek. Če boste namesto pred parlament za spremembo najprej zavili do sedežev tistih, ki so se vam pretekli petek prislinili in vam poskusili ugrabiti vaše proteste, in vam danes hočejo kazati ostanke marmelade na prstih vladnikov, medtem ko so njihove roke do komolcev namazane s taisto marmelado in žepi polni našega denarja, boste povedali resnico o tem, kaj vas žene.

Če boste v petek spet skupaj s temi istimi biciklirali, boste pa tudi povedali resnico o tem, kaj vas žene.

It’s as simple as that.

O demokraciji

Demokracija je marsikaj.

Tudi to, da včasih moramo požreti kar nam ne paše in s tem pokazati spoštovanje do sodržavljanov, ki so se odločili drugače od nas.

Včasih je treba sprejeti, da vse ne more biti po moje.

Včasih je treba odrasti.

Mi smo odrastli v letih po 1988 in 1990.

Vi boste po letu 2020.

Mi smo takrat doživeli svojo zgodovinsko prelomnico.

Vaša se dogaja v tem trenutku epidemije.

Izkoristite priložnost in ustvarjajte boljši svet. Tisti, ki imamo nekaj več kilometrine, vam bomo rade volje pomagali.

Mnogim mojim vrstnikom iz bivše države so njihovo priložnost vzeli in jih pahnili v najbolj grozno rušenje v Evropi po svetovni vojni.

Gradite.

Ne rušite.

Bodite ZA.

Ne PROTI.

Naj vas vodijo ideali.

Ne gnev.

Kdo ve, mogoče se vam bom kdaj pridružil. Ne v boju proti aktualni vladi, ker njeno delo ocenjujem skozi druga očala kot vi. Lahko pa ob kakšni drugi priložnosti, ko si bomo skupaj prizadevali ZA boljši svet.

…

In ne verjemite vsega kar vam povedo.

Ne verjemite, da je svet tak, kakršnega vam slikajo.

Ker ima tisti, ki vam slika svet in filtrira informacije vedno svoj namen in cilje. In v teh ponavadi ni prostora za vašo dobrobit. Za njegovo rit se mu/jim gre, ne vašo.

Odprite oči in ga glejte sami. Brez nitk.

O boljšem svetu

Radi bi lepo prihodnost za vaše otroke. Tudi jaz. Verjamem, da bodo imeli priložnost zanjo takrat, ko si bomo vsi skupaj prizadevali zanjo in ko bomo vedno in dosledno žvižgali vsakemu kriminalu, vsaki korupciji, vsaki lopovščini, vsakemu lumpu – ne pa najprej pogledali, kdo je, potem se pa odločili, ali bomo žvižgali, ali samo skomignili z rameni, ali pa – če bodo lumparije zganjali »naši«, nastavili žep, da nam kaj pade not.

Jaz bom to počel tako sem to počel doslej in tako kot vem in znam.

Vi pa tako, kot se vam zdi prav.

Meni se pač zdi, da vas je naplahtala tista združba politike in medijev, ki ji niti malo ne gre za boj proti korupciji; le tla so izgubili pod nogami, ker nenadoma niso več pri koritu, od katerega so se napajali in debelili na račun vseh nas – prej so vam jemali in se vam smejali v obraz, zdaj pa hočejo, da zanje odstranite vsiljivce in jim odprete nazaj avtocesto do korita, za katero se jim zdi, da jim naravno pripada.

Če hočete na kolesih, sem zadnji, ki bi vam odrekal to pravico. Ampak prosim, če že nočete poslušati vlade, poslušajte vsaj tiste zdravnike in medicinske sestre, ki so v zadnjih tednih dali vse od sebe za to, se je prvi val epidemije razpletel tako kot se je. Zaslužijo si, da jim prisluhnete.

Pa še to vas pa prosim, imejte vedno enake vatle za: za vse dobre stvari (ki jih je bilo v Sloveniji tudi v času epidemije ogromno, pa se o njih po stari slovenski tradiciji skoraj nič ne govori) in za vse lumparije.

Ker si res želim, da bi vas lahko še naprej cenil.

© Kristijan Musek Lešnik, 2020

PS

O polnem kufru

Razumem, da imate poln kufer korupcije, nepotizma, nastavljanja “naših” kadrov.

Razumem, da imate poln kufer omejevanja in zapiranja v času ukrepov.

Vse to razumem …

Razumem, da je za ventiliranje frustracij najlažje najti krivca in svoj gnev stresti nanj. Razumem, da je najlažji in najbolj priročen krivec za vse vlada. Še bolj zato, ker smo imeli srečo in šli čez prvi val korone bolje kot marsikatera druga država in je nekaterim lažje verjeti, da je vse skupaj izmišljotina in upravičevanje represije.

Razumem, da se morate zventilirat in sem prepričan, da bi se enako (morda pa tudi isti) ljudje zventilirtali čez vlado tudi, če bi se nam zgodil Bergamski scenarij – le da bi v tem primeru zahtevali glave vlade zaradi polnih mrtvašnic.

Nekdo, ki ga cenim, je na FB zapisal: Trenutno smo v krizi in vanjo lezemo še bolj. Mislim, da se drugega kot to ni dalo naredit. Vprašanje pa je kaj bodo še naredili in predvsem ali bodo prav naredili. Težava tu je v tem, ker ne moremo bit nič na boljšem, kot je ostali svet. In tile na biciklih se tega ne zavedajo in nočejo priznat.

Jaz bi dodal: Če se bo vlada namesto s krizo ukvarjala sama s sabo in z demonstracijami, ne bomo za to živeli nič boljše. Ne jaz, ne vi, ne vaši otroci. Slabše bo za vse.

To ne pomeni, da se odpoveste borbi proti korupciji in pokleknete. Pomeni, da borbo proti korupciji prepustite tistim, ki so za to poklicani in usposobljeni. Tako kot pričakujete, da bo odločitve v zvezi z zdravjem sprejemala zdravstvena stroka. Brez pritiskov ulice. In brez linča.

Morda je nekaj dobrega, kar lahko naredimo zase in za svoje otroke tudi to, da jih pustimo, da opravljajo svoje delo. Tisto kar vidim jaz s svoje malo večje kilometrine je, da je to ena od redkih vlad, ki je v zadnjih letih dejansko delala. Če je kdo pri tem goljufal in kradel, si zasluži vso obsodbo. A naj ga procesirajo policija, tožilstvo in sodišče, ne pa mediji in ulica. Priložnost za to, da jih nagradimo ali kaznujemo bo pa na prihodnjih volitvah – tako kot bodo tam sijali tudi naslednji novi obrazi (ali ni hecno, da nekateri za vsa razočaranja najbolj krivijo stare obraze, za katere tako ali tako vsi vemo, kaj pričakovati od njih, medtem ko enega za drugim blagohotno sprejemajo disfunkcionalno opustošenje, ki ga sabo puščajo novi obrazi – namesto da bi gnev usmerili v te propadle like in tiste, ki so jim jih prodajali in jih na suho nategnili, da gre za odrešenike; in da se to ponavlja vedno znova in znova).”