Žalosten sem, hkrati pa besen. Žalosten, ker je življenje izgubila moja nekdanja sovaščanka in besen, ker tisti, ki so soodgovorni za razvoj najine države ne storijo dovolj. Pa bi lahko. Zagotovo, v to sem prepričan in na tem stališču ostajam! Srce moje nekdanje sovaščanke in še kake druge mamice, očeta…bi lahko še vedno bilo.
Mnogi Pomurci si kruh služijo čez “lužo”, predvsem v sosednji Republiki Avstriji. Kar 5.000 jih dnevno “migrira” iz enega konca pomurske občine na kraj delovnega mesta v Avstriji in nazaj. Pri tem jih veliko opravlja delo v treh izmenah (nekateri delajo samo ponoči) in dnevno premagujejo svojo (pre)utrujenost pri vožnji na poti domov. Doma jih čakajo otroci, žene, možje, partnerji… in preden ležejo k počitku, bi jih radi stisnili k sebi. Zjutraj, pred odhodom svojih otrok v šolo, najdražjih v službo ali pozno zvečer pri prihodu domov. Dan za dnem, leto za letom. Alternative ni, ponudba na trgu delovne sile v Pomurju je takšna kakršna je. V kolikor želijo živeti dostojno življenje in prejemati plačilo v skladu s svojim prispevkom, morajo sprejeti težko, vendar razumljivo odločitev. Kljub temu, da so izobraženi, delovni, prijetni, prijazni, spoštljivi…”Sram vas bodi vse tiste, ki trenutno vodite to vlado. Vse slabši ste, skorumpirani in daleč stran od potreb in pričakovanj nas državljank in državljanov Slovenije. Pozabljate na periferijo in izkoriščate našo ponižnost”, so danes besede mnogih Pomurcev. Dam jim prav. Prevečkrat vse jemljemo (pre)enostavno in hitro na dane obljube pozabimo. To se v mladi, demokratični in državi velikih sanj ne bi smelo zgoditi. Ta država ima potencial in priložnost, da je lahko vzorna drugim, da deluje drugače, po vzoru najboljših držav, kjer je na prvo mesto dana blaginja njenih prebivalcev.
Sram vas bodi vse tiste, ki trenutno vodite to vlado. Vse slabši ste, skorumpirani in daleč stran od potreb in pričakovanj nas državljank in državljanov Slovenije. Pozabljate na periferijo in izkoriščate našo ponižnost
Kako dolgo bomo v Pomurju še ponižni, da naša pričakovanja v demokratični državi ne bodo višja, kot so sedaj? Kako dolgo bomo še prenašali, da se bo pretežno razvijal že razviti del Slovenije, periferija pa bo za razvojem zaostajala in razvojno še nazadovala? Kako dolgo bomo tolerirali, da je povprečna neto plača v osredji Sloveniji za slabih 180 EUR višja, kot v Pomurju? Kako dolgo nam bo vseeno, da je indeks razvojne ogroženosti Pomurja zastrašujoč? Kako dolgo bomo še ponižno spremljali, da tako pač mora biti in samo, da je še vsaj tako? Kako dolgo še?
B.P.
