K doprsnemu kipu sta venec položila župan občne Beltinci Marko Virag in predsednik krajevne skupnosti Dokležovje Dejan Klemenčič
V Dokležovju so v soboto, 4. junija pripravili Jeričeve dneve. Župan občine Beltinci Marko Virag in predsednik krajevne skupnosti Dokležovje Dejan Klemenčič sta k doprsnemu kipu, ki je postavljen v središču vasi ob domači župnijski cerkvi, položila venec in se tako poklonila velikanu Ivanu Jeriču.
Poleg domačinov so na prireditvi s prapori sodelovala veteranska združenja Društvo general Maister Veržej, Društvo general Maister Murska Sobota in druga sorodna društva ter domače gasilsko društvo Dokležovje. Osrednjo občinsko prireditev v počastitev Jeričevih dnevov so pripravili Občina Beltinci, Krajevna skupnost Dokležovje in Društvo prijateljev mladine Dokležovje.
Na kulturno duhovni način so se spomnili, ki ima velike zasluge za to, da je Prekmurje leta 1919 postalo del Slovenije. V kulturnem programu so nastopili otroci vrtca Dokležovje, učenci podružnične Osnovne šole Dokležovje, pevke ljudskih pesmi »Jesensko listje« iz Društva prijateljev mladine Dokležovje. Zbrane je na slovesnosti nagovoril župan občine Beltinci Marko Virag, ki je v svojem govoru poudaril pomen in vlogo Ivana Jeriča.
“Bil je pokončen rodoljub in zaveden Slovenec, po njegovih dejanjih bi se morali danes zgledovati po celotni Sloveniji,” je dejal Virag.
Slavnostna govornica Urška Černi spregovorila o rojaku Ivanu Jeriču in njegovi vlogi pri priključitvi Prekmurja k Sloveniji.
Jerič, ki je med leti 1935 in 1953 služboval kot župnik v Turnišču, je kot tretji od devetih otrok odraščal v Dokležovju. Rad je imel naravo in čebele ter reko Muro. Nekaj časa je kot mladostnik delal doma na kmetiji, nato pri gradnji železniške proge Murska Sobota – Hodoš, pri izgradnji elektrarne blizu Gradca in pri regulaciji reke Mure. Na služenju vojaškega roka v Bosni je bil priča atentata na prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu 28. junija leta 1914. Kot vojak je sodeloval na soški fronti.
Prizadeval si je, da bi bilo Prekmurje po razpadu Avstro- Ogrske monarhije priključeno k novonastali kraljevini SHS, zato se je pridružil prekmurski osvobodilni legiji, ki je bila ustanovljena leta 1919 v Ljutomeru na pobudo generala Rudolfa Maistra.
Ivan Jerič je bil eden od delegatov na mirovni konferenci v Parizu, ki so zastopali slovenske narodne interese. Po zaključenem študijo teologije je bil v Mariboru leta 1924 posvečen v duhovnika. Najprej j bil kaplan v Ljutomeru, nato v Murski Soboti. Nekaj let je na željo duhovnika Jožefa Klekla urejal prekmurski tednik Novine. Leta 1931 je bil imenovan za župnika v Lendavi in dekana dekanije Lendava.
V času druge svetovne vojne je s svojo odločnostjo bil trn v peti Madžarom, ki so ga za nekaj časa zaprli. Zatem ga je mariborski škof imenoval za vršilca dolžnosti generalnega vikarja za Prekmurje, sobotelski škof pa za apostolskega administratorja in pozneje še generalnega vikarja z vso oblastjo.
V letih 1946-1950 ga je zaprla komunistična oblast, potem se je vrnil med svoje vernike v Turnišče. Leta 1965 se je preselil v Bakovce, kjer je deset let deloval kot goreči duhovnik. S knjigo Moji spomini, ki jo je uredil Alojz Benkovič, je opozoril na pomembna dejstva svetovne in cerkvene zgodovine, ki so bila v času po prvi svetovni vojni in tudi pozneje pomembna za Prekmurje.
M. Z.
