Pustni čas se s pepelnico konča, norčevanje Golobove vlade iz kmetov pač ne
Kaj je tista razlika, ki je v veliko drugih evropskih državah kmete pognala na cesto, slovenskega kmeta pa nikjer ni (če odštejemo nekaj petkovih shodov)? Ob prebiranju novic na spletnih omrežjih človek dobi občutek, da je položaj kmeta v Sloveniji bistveno drugačen v primerjavi s situacijo v drugih evropskih državah.
Na presenečenje mnogih kmetov je iz zapisov v medijih o zadnjih pogajanjih kmetijskih organizacij s predstavniki vlade moč razbrati, da gre za veliko zadovoljstvo vseh sodelujočih. Ministrica je obljubila, predstavniki kmetov ji verjamejo in upajo, da bo v šestih mesecih urejeno.
Odpravo obvezne prahe so s pritiski dosegli predstavniki kmetov v drugih evropskih državah. Neobdavčitev plačil OMD ostaja pri obljubi, saj zakonodaja še ni sprejeta. Glede izplačil sredstev kmetijske politike prav tako ostaja le obljuba in zadovoljstvo pogajalcev, da naj bi naslednje leto bilo drugače. A kaj, ko se od obljub ne da živeti.
Pogajanja se nadaljujejo v tednu, zaznamovanem s pustnimi norčijami in vse kaže, da se v skladu z dogajanjem tudi vlada s kmetov le norčuje. Pustni čas se s pepelnico zaključi, norčevanje aktualne vlade do kmeta pač ne. Kmetje so se že navadili, da so velik uspeh že obljube, vladna stran pa upa, da bodo kmetje na obljube do pomladi že pozabili. Zaradi lastnega preživetja bodo morali prioritete prenesti na polja, travnike, vinograde in sadovnjake. Za spremljanje kmetijske politike bo zmanjkovalo časa.
Zaničevalen odnos vlade in neorganiziranost kmetov je pripeljala do tega, da slednji sedaj vsak iz svojega kota predstavlja nezadovoljstvo. Dejstvo pa je, da neenotnost daje moč nasprotniku. Žogica je torej na strani kmetijskih krovnih organizacij, da kmete povežejo.
Gre za dobro načrtovano strategijo vlade, ki po vojaško izčrpava nasprotnika? Se bodo kmetje in končno organizirali in odločno postavili zase?
P.N.
