Dr. Andrej Hozjan je izdelal recenzijo knjige o sv. Ladislavu
Pri založbi Družina je lansko leto izšla knjižica avtorja dr. Andreja Lažete z naslovom Sveti Ladislav, ki je od leta 1742 zavetnik beltinske župnijske cerkve. Knjiga je pri nekaterih faranih beltinske župnije zbudila nezadovoljstvo, saj naj bi v njej bil lik nekdanjega madžarskega kralja, kasneje pa zavetnika sv. Ladislava, predstavljen enostransko, v knjigi pa naj bi bilo kar nekaj nepravilnosti. Civilna iniciativa, ki je medtem ustanovila Družinski inštitut Kneza Koclja, je najprej protestirala pri založbi Družina, potem pa na predlog založbe zaprosila za recenzijo knjige, ki jo je oblikoval izjemen poznavalec prekmurske zgodovine in izredni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, dr. Andrej Hozjan.
V civilni iniciativi so namreč mnenja, da je bil zavetnik beltinske župnijske leta 1742 ljudem vsiljen s strani madžarskih veleposestnikov predvsem z namenom madžarizacije, kar je v predstavitvi svoje raziskave dr. Hozjan tudi utemeljil. Cerkev je bila zgrajena in sv. Ladislavu posvečena na zahtevo generala Ladislava Ebergenyi-ja, ki je nosil ime po madžarskem kralju Ladislavu, ki je bil leta 1192 kanoniziran v svetnika. Pred tem je bil glavni oltar v beltinski cerkvi posvečen Jezusovemu Vstajenju, kar na nek način zaključuje krog najsvetejših mejnikov v cerkveni zgodovini, katerim so posvečene župnijske cerkve v Črenšovcih (Sv. Križ), Odrancih (Sv. Trojica), Bogojini (Gospodov Vnebohod) in Turnišču (Marijino Vnebovzetje).
Ljudje na območju Dolinskega so ravno v času generala Ladislava plačevali krvni davek. Pred madžarskim zavzetjem sta na to območje na prošnjo kneza Koclja krščanstvo že prinesla sv. Ciril in Metod, kar pa se v sklopu krepitve kulta o sv. Ladislavu pogosto pozabi in se pokristjanjevanje na tem območju pripisuje kralju Ladislavu.
Hozjan je svoj pogled na vsebino knjižice v petek, 24. novembra 2023, predstavil na 21. znanstveni konferenci Pomurske akademsko znanstvene unije (PAZU).
Slavinec: “V kolikor bi se topla voda nahajala pod Ljubljano, bi zakonodaja bila drugačna”
Uvodoma je na kratko predstavil namen izdaje in vsebino knjižice o sv. Ladislavu in omenil, da v zadnjem obdobju prihaja do ponovne popularizacije tega svetnika v Prekmurju. Knjižica je bila natisnjena v 2.000 izvodih, na lanskem srečanju vernikov iz Slovenije, Hrvaške in Madžarske, ko so bile v Beltince prinešene tudi relikvije sv. Ladislava, pa naj bi knjižico po besedah nekaterih članov civilne iniciative brezplačno delili udeležencem srečanja.
Madžarski kralj Ladislav (1064-1095) je za prekmurski prostor pomemben, njegova dejanja so večplastna in so pustila v tem prostoru tudi številne posledice. V zadnjem desetletju pred smrtjo se je Ladislav odločil za obsežne vojaško – osvajalne pohode na območju skrajnega zahoda Kraljevine Madžarske in zavzel območje malce bolj vzhodno od sedanje slovensko madžarske meje proti zahodu v pasu od Donave do Srema oz. Beograda. V tem pasu je ležalo tudi Prekmurje in Porabje. Po vojaškem zavzetju je ta del vklopil v okvir državne oblasti Madžarske. S tem podatkom Hozjan demantira številne trditve v medijih, da naj bi Prekmurje bilo tisočletje pod Madžarsko oblastjo. Z malo matematike pridemo do ugotovitve, da je madžarska oblast upravljala s Prekmurjem približno 830 let.
Kralj Ladislav je z vključitvijo Prekmurja v sistem madžarske državne oblasti in z ustanovitvijo Zagrebške škofije tudi pod okrilje madžarske cerkvene oblasti tako postavil okvir, na podlagi katerega se je odvijalo nadaljnje politično dogajanje na tem delu ozemlja. Posledice so vidne še danes. Nekateri poznavalci zgodovine “zaostalost” Prekmurja za ostalimi deli Slovenije utemeljujejo prav s tem, da je Prekmurje dolga leta spadalo pod ogrski del Habsburškega cesarstva, ki je bil v primerjavi z avstrijskim delom gospodarsko veliko šibkejši. Na področju kmetijstva je sistem madžarskega dednega prava v Prekmurju drobil kmetije, zaradi česar je prekmursko kmetijstvo v primerjavi z območjem čez Muro slabše razvito.
V knjižici avtor dr. Andrej Lažeta sv. Ladislava predstavlja zelo idealistično, pri čemer opusti nekatera pomembna zgodovinska dejstva. Lažeta je po besedah Hozjana k pisanju pristopil na podlagi temeljnega izhodišča, da poudari le njemu všečne podatke in svetnika predstavi v čim lepši luči. S tem se je postavil v vlogo njegovega zagovornika oz. celo nekritični apologet. K opisovanju svetnika Ladislava Lažeta namreč ni pristopil nevtralno oz. nepristransko in ni podajal celovitih informacij.
Za nevtralno predstavitev in razumevanje dela katere koli zgodovinske osebnosti je nujno potrebno pregledati okoliščine in poznati njegove prednike vsaj za dve generaciji naprej. Hozjan v raziskavi ugotavlja, da je Ladislav bil sin madžarskega kralja in brat kralja Geze.
V knjižici je tudi kanonizacija sv. Ladislava predstavljena zelo enostransko. Svetništvo sv. Ladislava je bilo razglašeno na podlagi čudežev, ki naj bi se zgodili že v času njegovega življenja in pozneje ob njegovem grobu. Pisec knjižice pa nikjer ne omenja odnosa med takratnim Vatikanom in Ladislavom v vlogi madžarskega kralja, ki bi po mnenju Hozjana moral biti predstavljen. Hozjan trdi, da je bila kanonizacija, podobno kot kanonizacija prvega madžarskega kralja Štefana, politična. Ko je namreč papež od kralja Ladislava zahteval njegovo popolno podreditev svetemu sedežu oz. papežu kot vrhovni oblastni avtoriteti, je kralj Ladislav to gladko zavrnil.
Kult sv. Ladislava se je v Prekmurju močno krepil v 14. stoletju, ko je na zahtevo lendavskega veleposestnika, katerega sin je nosil ime Ladislav, v turniški cerkvi Johannes Aquila naslikal fresko na temo legende o sv. Ladislavu. Več o tem smo junija 2022 lahko zasledili v prispevku RTV Slovenija, kjer pa idilična predstavitev sv. Ladislava marsikomu zbuja dvome o iskrenosti čaščenja sv. Ladislava. Začetki aktivnosti dogodkov, ki so se odvijali v letu 2022, namreč segajo ravno v čas, ko se je v številnih razpravah v nekaterih nestrokovnih krogih pojavila informacija, da naj bi Trianonska pogodba, s katero je Madžarska izgubila veliko svojega ozemlja, tudi Prekmurje, prenehala veljati po sto letih od njenega podpisa. Težko je verjeti, da je to zgolj slučaj.
Prav tako se je v povezavi s krepitvijo kulta o sv. Ladislavu pojavil dvom v iskrenost čaščenja sv. Ladislava zaradi neuradnih informacij, da naj bi bilo v ozadju teh dogodkov tudi financiranje obnove župnijske cerkve v Beltincih. Najprej je završalo ob ideji, da bo po obnovi glavni oltar zopet posvečen Jezusovemu Vstajenju, za kar naj bi mozaik izdelala delavnica pod vodstvom Marka Rupnika. Po zamenjavi župnika v Beltincih so aktivnosti za poslikavo glavnega oltarja stekle, trenutno poslikavo na temo sv. Ladislava izvajata Maša Bersan Mašuk in Nikolaj Mašukov.
M.Z.
